Poplave ...

Odločila sem se, da grem tokrat spat malo prej. Bila sem utrujena. Ampak nikakor nisem mogla zaspati. Obračala sem se in posegla po telefonu. Malo čez polnoč sem dobila sporočilo očija: "Če si še pokonci, me pokliči." Ok, čudno. Kličem in pove mi, da so ponoči napovedane hude nevihte. "Bo lahko Tadej prišel dol, če bo kaj hujšega?" Odgovorim, da seveda, a naj pokliče mene, da ga bom zbudila. Slabo sem spala in celo noč sem bila v nekem neprijetnem pričakovanju, kot da sem čutila, da se bo nekaj zgodilo. Ob pol petih zjutraj mi je zazvonil telefon: "Klavdija, voda je čez škarpo, pridita." Oblekla sva se v udobna oblačila, jaz sem s sabo vzela računalnik, da bom lahko delala, Tadej oblačila za službo, da bo lahko šel delat.

Živiva dobre dva kilometra od moje družine in že na poti tja, je bila voda na določenih delih ceste tako visoka, da sva čez morala zapeljati, kar se da previdno. Ko sva prispela, so nama naročili, da avto pustiva zunaj in prideva na vrt. Polovica vrta je bila že pod vodo. In vrnila sem se osem let nazaj. Osem let nazaj, konec oktobra, so me zbudili podobno. Voda se je na srečo ustavila tik pred pragom hiše. Letos takšne sreče nismo imeli.

Takoj, ko sva prišla, naju je oči poslal v gasilski dom po protipoplavne vreče. Naložila sva jih, doma pa smo jih postavili pred vhodna vrata in garažo. Voda je bila vedno višje. Ob šestih, ko je Tadej govoril s šefom, da nikogar ne bo v službo, saj je cesta neprevozna, je bila voda že na asfaltu. Tadeja smo poslali po dodatne vreče, mi pa začeli prazniti celotno spodnje nadstropje. Odnesla sem kolesa in nekaj zadev, ki sem jih na hitro pograbila. Voda je bila v dvajsetih minutah v hiši. Butnila je v vreče in jih podrla. Oči se je trudil zapreti garažna vrata in ostal ujet v garaži, mami je stala do kolen v vodi in poskušala reševati, kar je bilo na dvignjenih površinah. Voda je bila vedno višje. Najprej eno stopnico v bivalne prostore, pa dve, tri, kar naenkrat na peti stopnici.

Mami smo spravili gor, oči se je še nekaj časa boril v garaži. Začela sem vpiti naj se spravi ven. A kje? Vrata iz garaže v hišo so bila zaradi pritiska vode zablokirana, skozi garažna vrata je drla voda, ki bi ga odnesla. Edina rešitev je bila, da spleza skozi okno. Še sam se ne spomni, kako mu je uspelo, saj so ga najprej zadržali škornji. Adrenalin je na srečo naredil svoje. Na drugi strani se je spravil ven. Nato pa smo nemočno stali in opazovali, kaj se dogaja. Nekje vmes smo slišali in kmalu nato videli vojaški helikopter, ki je reševal poznano družino. Videti in slišati je bilo grozljivo. Vse, kar smo lahko naredili, je da smo čakali. In čakali. Gledali na stopnice, ali se voda dviga ali spušča. Dež pa kar ni nehal padati. Ampak je še vedno vztrajal. Prihajali so sorodniki in sosedje. Ugotovili smo, da je sosed ujet v hiši. Voda pa ni bila samo na vrtu, ampak vedno višje tudi na cesti. Do njega je bila edina možnost s čolnom. Gasilci se nam niso oglasili. Klicali smo policaje, ki so prišli, a sami niso mogli do njega, saj bi jih odneslo. Na srečo je njim uspelo doklicati gasilce, ki so z rešilnim čolnom in lestvijo rešili soseda. Med čakanjem smo izvedeli, da se je podrla tudi Hudičeva brv - eden najbolj znanih mostov v Škofji Loki. Nismo mogli verjeti, da se to res dogaja. Sama sem bila del tega pa imam občutek, da sem sanjala. Zdi se mi, da se to dogaja samo v Ameriki, ne pa tukaj v naši umirjeni Sloveniji.

Voda se je počasi začela spuščati. Ampak res počasi. In šele takrat, ko jo je bilo vedno manj, smo ugotovili, kakšno škodo je pustila. V hiši smo imeli več kot meter vode. Ne vode, blata. Stene so bile povsem rjave, na tleh pa ogromno mulja in blata. Začela se je čistilna akcija. Mi pa smo trepetali in upali, da nam naslednja noč ne bo prinesla še hujših poplav. Na srečo jih na našem koncu ni bilo, čeprav se dež ni ustavil še več kot 24 ur. Reka se je postopoma vrnila v strugo. Mi smo naslednje tri dni čistili. Najprej spravili vso vodo in blato iz garaže in ostalih prostorov, vrgli vse, kar je bilo uničeno na kup, ostalo pa očistili in odpeljali k sosedu. Na pomoč so nam priskočili prijatelji in družina. In če je bilo, kaj dobrega je bilo to, da smo ugotovili, da v stiski spoznaš človeka.

Dobro smo jo odnesli. Smo na varnem, hišo smo očistili, sedaj jo zračimo in sušimo. Marsikdo v bližini in v drugih delih Slovenije jo je odnesel precej slabše. Samo upam lahko, da se bodo vsi čimprej pobrali. Da bomo stopili skupaj in pomagali tistim, ki so jo odnesli precej slabše od nas.

K. R.