Italijo imam že od nekdaj rada. Moj prvi daljši izlet tja je bil leta 2015, ko smo s prijatelji raziskovali Firence. V zadnjih letih se je ta ljubezen še okrepila, najbolj me je dve leti nazaj navdušila Toskana. Majhna mesteca, prijazni ljudje, dobra hrana in čudoviti razgledi so mi ostali v spominu.
Takrat sem se tudi odločila, da bom svoj rojstni dan vsako leto preživela nekje na dopustu. Lani so bili to Azori, letos sva se odločila za Apulijo. Tja sem si želela že kar nekaj časa, a nisem vedela, kaj pričakovati. A oba naju je tako zelo pozitivno presenetila, da sva prepričana, da se bova tja še vrnila.
Danes te popeljem po Apuliji in njenih najbolj znanih mestecih, naslednjič pa sva se odločila, da bova najela avto in prepotovala celoten jug in se kopala na najlepših apulijskih plažah.
Apulija je najbolj znana po Materi in Alberobellu. Jaz sem si jo ogledovala že nekaj let, vendar nekako nikoli ni bil pravi čas za obisk. Na dopust hodiva ob koncu junija in začetku julija ter potem konec septembra in začetek oktobra. Letos sva karte iskala kar nekaj časa in celo razmišljala o obisku severa, a so bile cene precej zasoljene. Pa sem predlagala Italijo, čeprav Tadej ni pretirano navdušen nad njo. A karte so bile res ugodne, zato se je prilagodil in rezervirala sva let do Barija.
Prevoz
Za Apulijo je najlažje, da letite v Bari. Leti so iz Trsta in Benetk, midva sva dobila let z Ryanairom za 78 evrov na osebo že z vključeno prtljago. Let traja dobro uro, letališče Ronke pa je od Slovenije oddaljeno le nekaj kilometrov. Apartma sva imela čisto blizu glavne železniške in avtobusne postaje, zato sva se odločila, da bova naokoli potovala kar z javnim prevozom. Tako so mi svetovali tudi drugi, ki so že obiskali Apulijo. Razmišljala sva tudi o najemu avtomobila, ampak s tem pride še bencin, cestnina, ki je v Italiji precej draga, parkirišča, o vožnji po Italiji pa raje tudi ne izgubljam besed. Javni prevoz je izredno dobro urejen, karte niso drage, najbolj pa naju je presenetilo, da je zelo točen.
Kot nekdo, ki se občasno vozi z vlakom in ne vem, kdaj ni zamujal vsaj pet do deset minut, je tukaj točen na uro, hiter in najdlje sva se vozila eno uro dvajset iz Locorotonda. Karte lahko kupite preko spleta ali na železniški postaji na avtomatu.
Bivanje
Bivala sva deset minut stran od glavne avtoubusne in železniške postaje in dobrih petnajst minut hoje do središča mesta. Apartma, v katerem sva bila, je v stanovanjski hiši, celotno dvorišče pa je spremenjeno v nekaj malih hišk. V njem je bilo vse, kar sva potrebovala, predvsem pa sva ga izbrala zaradi dobre lokacije.
Kaj si ogledati?
Midva sva si ogledala nekaj najbolj tipične apulijske znamenitosti in mestec. Prvi dan sva se izgubljala po Bariju, saj sva bila zaradi zgodnjega jutranjega leta precej neprespana. Privoščila sva si pijačo v centru mesta, popoldan pa je bil namenjen šopingu.
Drugi dan sva se zapeljala do Monopolija, kjer sva si ogledala staro mestno jedro in popoldan preživela na mestni plaži. Morje je sicer lepo, a zaradi kar velike gužve in bližine mesta precej umazano. A vseeno sva se na hitro osvežila.
Naslednji dan sva se z avtobusom zapeljala do Alberobella, ki je znan po svojih hišicah, imenovanih trulliji. Alberobello je razdeljen na dva dela: na bolj turističen del, kjer so v trullijih trgovine, restavracije in hoteli ter manj obljuden in bolj pristen del. Midva sva se sprehodila po turističnem delu, si ogledala najmanjši trulli, v katerem je v enem trenutku živelo sedem ljudi in nakupila nekaj spominkov. Pot sva nadaljevala do Locorotonda, majhnega a izredno lepega mesteca, kjer sva se zgubljala po majhnih slikovitih ulicah in si privoščila božansko sladico.
Rojstni dan sem preživela v obmorskem mestecu Polignano a Mare, ki je majhno, luštno, obmorsko mestece, z eno najbolj znanih plaž v Apuliji. Slaba stran je bila edino, da je potekal dogodek Cliff Dive, kar pomeni, da je bilo ogromno ljudi, obenem pa je bilo vse preplavljeno z Redbullovimi promocijskimi stojnicami. Mi je pa mestece ostalo v spominu po čudoviti poroki, s Tadejem sva naredila eno res lepo polaroidno fotografijo in na splošno je bil cel dan res sproščen in fin. Za rojstnodnevno večerjo pa me je peljal na poke bowl in suši, kar je bila še samo dodatna pika na i.
Seveda nisva smela spustiti ogleda Matere, ki je drugače še najtežje dostopna. Midva sva se tja odpravila s Flixbusom, nazaj pa šla kar z avtobusom, ki je peljal direktno na barijsko letališče. Na dan najinega obiska je potekal tudi zelo velik krščanski praznik in njihov lokalni praznik, tako da je bil novi del Matere preplavljen z ljudmi. Je bil pa zato stari del in tisti, ki je najbolj znan, res prazen, umirjen, tako da sva se sprehodila in samo strmela ob norih razgledih. Matera je mesto, ki ste jo lahko videli v filmih, kot so
zadnji James Bond No Time to Die, Wonder Woman in Kristusov pasijon. Znan je po hišah v skali, v katerih so včasih živeli ljudje, danes pa gre za znano turistično postajanko, v jamah pa so sedaj hoteli, restavracije in bari.
Zadnji dan sva se odpravila še do Ostunija, še enega majhnega mesteca, kjer sva v parku našla dva nova štirinožna prijatelja in si vzela čas za sprehod med majhnimi, slikovitimi uličicami.
Vsa mesteca so v belih barvah, poleg pa polna pisanih rož, imajo čudovite razglede in majhne ulice, ki jih lahko raziskuješ in se po njih izgubljaš v nedogled.
In kaj naju je najbolj presenetilo?
Najbolj naju je presenetilo, da je bilo vse zelo čisto, nobenih smeti nikjer, ljudje so bili izredno prijazni, naju ustavljali in nama pripovedovali, kaj vse si še lahko ogledava. Hrana in vse ostalo je cenejše kot pri nas, javni prevoz pa ugoden in res tako dobro organiziran, da se je bilo prav fino vozit z njim.
Bila sva res noro navdušena nad celotno Apulijo in prepričana sva, da se bova kmalu vrnila.
K. R.