Policijsko nasilje nad temnopoltimi prebivalci Združenih držav Amerike je v zadnjih mesecih ponovno dvignilo ogromno prahu. V ZDA so se po smrti Georga Floyda začeli eni izmed največjih protestov in ponovno je po ameriških mestih odmeval slogan Black lives matter. Čeprav so po dobrih dveh mesecih od Floydove smrti novice o protestih nekoliko potihnile, se v ZDA le ti še kar nadaljujejo, stanje pa se za temnopolte ni še nič kaj dosti izboljšalo. V Sloveniji je življenje za temnopolto skupnost precej boljše, kar potrjuje 24-letna študentka veterine z etiopskimi koreninami Hana Melkamu.
»Je tudi tvoja kri rdeča?«
»Odnos do temnopoltih v ZDA se sploh ne more primerjati s stanjem v Sloveniji,« meni sogovornica. Hana je mlajša od dveh hčera mame Slovenke in očeta Etiopijca. Njen oče je bil eden mnogih Afričanov, ki so v času Tita prišli študirat v Jugoslavijo. »Mamo je spoznal na študiju agronomije,« je povedala Hana, kjer sta se zaljubila in kasneje tudi poročila. Čeprav materini starši sprva niso bili najbolj navdušeni nad to zvezo, pa Hana meni, da je k njenemu sprejetju najbolj vplivalo to, da so videli svojo hčerko srečno.
Vendar pa njen oče ni bil edini temnopolti študent v Jugoslaviji. To je bil namreč del takratne zunanje politike. A tisti časi so bili zelo drugačni. »Nekoč nam je oče povedal, da ga je nekdo iz podeželja vprašal, ali ima tudi on rdečo kri,« je povedala in priznala, da se to sedaj morda zdi nekaj čisto preveč bizarnega, a se je takrat dogajalo. »Vendar pa tega ni nikomur zameril. Vedel je, da nekateri še nikoli niso videli temnopoltega človeka in morda niso vedeli, kako naj pristopijo.« Čeprav se ji takšen pristop sploh ne zdi primeren, se tudi sama zaveda, da je živel v čisto drugačnem okolju. Pristavi, da je imel njen oče zelo pozitiven odnos in da je z veseljem odgovoril na vprašanja, če ga je kdo kaj vprašal.
To lastnost je podedovala tudi sama. Če ljudje do nje pristopijo spoštljivo, jim tudi ona prijazno razloži in odgovori na vprašanja. Pretirane nestrpnosti ne zaznava pogosto, pravi pa, da je pri ljudeh zaznati večje zanimanje zanjo. »Pri mimoidočih opaziš, da nekoliko bolj pogledajo vate in da te morda želijo kaj vprašati. Navadno sicer ne rečejo ničesar, kar pa je morda najhuje, saj potem informacije iščejo pri komu drugemu,« je povedala Hana.
Se pa kdaj zgodi, da ljudje svoje zanimanje izrazijo na nekoliko bolj neprimeren način. Iz rodnega Šempetra pri Gorici se je zaradi študija na veterinarski fakulteti preselila v Ljubljano. Pravi, da večjih razlik z goriškim okoljem ne zaznava. »Ugotavljam, da so ljudje na Goriškem in Primorskem pravzaprav precej odprti. Kar si ne bi mislila, saj je Šempeter še vedno precej majhen kraj,« je dejala in priznala, da je najbrž odnos do temnopoltih v kakšnih bolj ruralnih krajih precej drugačen. Tako tudi v Ljubljani ni zasledila večjih sprememb pri obnašanju ljudi. »Morda je kdo le še malce preveč zainteresirano pristopil do mene. Malo več si upajo in tako se je že zgodilo, da je kdo pristopil in me ogovoril z besedami: 'Ja, s kje si pa ti? Zakaj si tako temna?',« je povedala. To se ji sicer zdi nekoliko nevljudno. »Saj vem, da so ljudje radovedni in da jih zanima, ampak sama ne bi niti sanjala, da bi na takšen način pristopila do drugega človeka.«
Najhuje je bilo v osnovni šoli. »Ko smo se učili o mulatih, sem se želela skriti pod klop«
Drugačno obravnavo sicer najpogosteje opaža pri tem, da jo ljudje ogovarjajo po angleško, kar jo je včasih veliko bolj motilo, kot jo sedaj. »Če pogledam z njihove perspektive, je to, da me ogovorijo po angleško, logično. Imamo veliko turistov in saj ne moreš vedeti,« je priznala. Kakršnekoli hujše nestrpnosti pa že dolgo ni zaznala. Povedala je, da je bilo sicer najhuje v osnovni šoli, ko se je počutila najbolj izključeno iz družbe. »Takrat je bilo največ nestrpnosti, pa še ta ni bila tista resnična nestrpnost. Bilo je spet to nerazumevanje, ki pa ga otroci ne znajo izraziti na pravilen način,« je povedala.
Šempetrsko osnovno šolo je pet let pred njo že obiskovala sestra Beti, ki se je soočala s podobnimi težavami kot Hana. Kljub temu se učitelji niso pretirano vmešavali v otroška zbadanja. »Stvari niso poskušali olajšati, jih pa tudi niso oteževali,« se spominja. »To je bilo najtežje obdobje zame. Počutila sem se, kot da resnično ne pripadam. Neprestano je nekdo nekako izpostavljal to, da sem drugačna,« je povedala. Stvari tudi ni olajšalo, ko so se pri pouku učili o mesticih, mulatih in drugih mešanih rasah. »Spomnim se, da je učiteljica vprašala, če kdo pozna kakšno mulatko. Po nekaj minutah tišine se je oglasil sošolec in rekel: 'Hana'. In v tistem trenutku sem želela zlesti pod klop in se skriti. Res nisem želela biti še dodatno izpostavljena,« je povedala.
Vendar je kasneje ugotovila, da je bilo v tem pristopu učiteljice narobe še nekaj drugega. In sicer v besedi 'mulat'. Tako kot je pomensko zaznamovana beseda 'črnec', čeprav se Hani uporaba te besede v Sloveniji ne zdi tako zelo napačna, pa je podobno zaznamovana tudi beseda 'mulat'. Česar ni vedela niti sama, saj je bil to del pouka v osnovni šoli. Tam smo se namreč vsi naučili, da ta beseda poimenuje otroka temnopoltega in belopoltega starša. »Vendar ko pogledamo od kod prihaja beseda mulat, ugotovimo, da izhaja iz angleške besede 'mule', ki pa je poimenovanje za križanca med oslom in konjem. V ameriškem okolju je to zelo žaljiva beseda,« je povedala.
Je pa potem najhuje, ko jo oseba, ki ji pove izvor poimenovanja, vpraša, katera beseda je boljša. »Saj, katera pa je? Mešan? To se mi sliši celo bolj žaljivo, kot je beseda mulat. Dejstvo je, da nimamo nekega boljšega poimenovanja,« je priznala. Vendar pa je prvotna napaka morda že v tem, da se o teh besedah učimo že v osnovnih šolah, ne povejo pa nam ničesar o izvoru besede.
Ali barva kože vpliva na zaposlitvene možnosti, nam bo sporočila, ko bo začela iskati službo ;)
Dodatno neprimerno izražanje zanimanja pa občasno zaznava še na enem drugem področju. »Težko rečem, ali moja barva kože vpliva na zmenke. Vendar pa se mi včasih zdi, da je kdo bolj zainteresiran zame, ker mu predstavljam nekaj tujega in bolj eksotičnega,« je povedala ter dodala, da ji takšno razmišljanje ni preveč všeč. »Na nek način se mi upira. Jaz ne gledam na ljudi na tak način in tudi nočem, da bi oni gledali tako name.« Verjame pa, da deluje na nekatere to tudi ravno obratno in jih odbije. »Verjamem, da obstaja tudi razmišljanje v stilu: 'Ja, kaj bodo pa starši mislili, če pripeljem eno tako domov',« je povedala, a dodala, da ji tega seveda nihče še ni povedal v obraz. »Takšen človek najbrž ne bo niti pristopil,« meni.
Ne ve pa ali bo to, da ni belka, vplivalo tudi pri iskanju službe. »Bom sporočila, ko jo bom začela iskati,« se je pošalila in dodala, da pri iskanju študentskega dela ni zaznala, da bi jo obravnavali kako drugače. Upa, da se to tudi v prihodnje ne bo zgodilo. »Najbrž so za delodajalca veliko bolj pomembne izkušnje in znanje. Vsaj upam, da barva kože pri tem ne bo odigrala bistvene vloge,« je povedala in dodala, da pa tako kot pri zmenkih, tega ne moreš nikoli zares vedeti. »Nikoli ne veš, kaj je odtehtalo. Morda je na odločitev vplival pristop, izkušnje ali osebnost,« je dejala in dodala, da najbrž na odločitev zaposlovalca bistveno vpliva tudi znanje slovenskega jezika.
Prihodnost si želi ustvariti v Sloveniji
Najhuje, s čimer se je kot temnopolta Slovenka morala soočiti v življenju tako ni bila diskriminacija ali nestrpnost pač pa predvsem občutek nepripadnosti. Tudi zato ker ni ne črnka ne belka. »V Sloveniji je morda to rahlo vseeno, ker temnopolti ljudje niso tako pogosti. Vsi moji prijatelji so belopolti in tudi moja slovenska družina je. Verjetno bi bilo nekoliko drugače, če bi živela z drugim delom družine, ki živi v Kanadi,« pravi. Njen oče se je namreč iz Etiopije najprej preselil v Jugoslavijo, kjer je spoznal Hanino mamo in dokončal študij agronomije, potem pa se je preselil v Kanado, kamor so mu kasneje sledili še nekateri drugi člani družine. »Prvoten načrt je bil, da bi vsi živeli v Kanadi, vendar se je nato mama odločila, da se skupaj z Beti vrne nazaj v Slovenijo,« je povedala Hana. Ko se je odločila za ta korak, je bila ravno v času svoje druge nosečnosti, je dodala. Oče je takrat ostal v Kanadi, v Slovenijo pa je večkrat prišel na obisk. Predstavlja si, da bi bil odnos do pripadnosti afroameriški ali beli rasi tam še toliko bolj pomemben. »Zdi se mi, da bi se v Kanadi veliko bolj pričakovalo, da se odločim, kaj sem. Tukaj pa imam občutek, da se ljudje zavedajo, da sem na pol njihova, na pol pa tuja,« je razložila.
Družino v Kanadi je prvič spoznala lani, za prihodnost pa načrtuje tudi potovanje v Etiopijo, kjer bi spoznala še tamkajšnje sorodnike. Šla bi na obisk, ne bi se pa preselila v nobeno od teh držav. »Svojo prihodnost najbolj realno vidim v Sloveniji, čeprav mi veliko ljudi pravi, da naj se, ker imam to možnost in veze, preselim v Kanado. Vendar pa tudi tam ni vse tako odlično, kot se sprva zdi in na to ne gledam, kot na neko obljubljeno deželo,« je povedala. Meni, da je imamo v Sloveniji zelo dobre razmere, ki se jih sploh ne zavedamo. Kot primer je navedla delavnike, delovno okolje in predvsem zdravstvo. »Premalo cenimo to, kar imamo. Se pa splača iti za nekaj časa ven iz Slovenije, saj lahko tako resnično ugotoviš, ali ti morda bolj odgovarja življenje kje drugje ali pa se vsaj naučiš ceniti to, kar imaš,« je dejala.
V Sloveniji se počuti tudi precej varno. »Na temnopolte se tu ne gleda tako kot na migrante ali Rome,« je razložila in dodala, da je to verjetno predvsem zato, ker je temnopolta skupnost v Sloveniji precej majhna. Meni, da bi se odnos spremenil, če bi se število temnopoltih začelo drastično večati. »Zagotovo pa se nas ne obravnava kot v ZDA, kjer je statistika za temnopolte prebivalce resnično slaba. Da so temnopolti pogosteje aretirani in da jih je veliko več v zaporu, kot je belcev. Pa tudi statistika kaže da imajo večjo možnost za obsodbo na smrtne in dosmrtne kazni,« pravi.
'Policist bi moral varovati državljane ne glede na njihovo barvo kože.'
Vendar pa je tudi ta statistika zavajajoča, saj ne pojasnjuje okoliščin, ki privedejo do takšnih rezultatov. Ne pojasnjuje predispozicij, ki temnopolte prebivalce vodijo v pogostejša kriminalna dejanja, kot so na primer slabše plače, nezmožnost napredovanja v službi ali celo pridobitve službe ter tudi okolje v katerem so odraščali in v katerem so bili otroci vzgojeni – že kot otroci se morajo namreč naučiti, da pred policisti ne izvajajo naglih in sunkovitih gibov in da se do njih obnašajo še posebej spoštljivo. Zaradi revščine, ki je med temnopoltim prebivalstvom zelo pogosta in okolja v katerem živijo se za preživetje pogosto začnejo ukvarjati s kakšnimi sumljivejšimi obstranskimi posli, kar jih privede tudi v slabo družbo.
Temnopolti v ZDA so pogosto strpani na rob ali izven družbe, takšno stanje pa zelo stereotipno prikazuje tudi več Hollywoodskih filmov. »Mislim, da so nam filmi precej pokvarili percepcijo realnosti in nam že kot otrokom vcepili določene predsodke, ki so izkrivili pogled na temnopolte in na svet. Ko sem bila majhna je bil tako moj vtis o ZDA zaradi filmov: beli policisti, mehiški delavci in temnopolti, ki se streljajo v getu,« je povedala. Priznava, da se to seveda zagotovo dogaja, vendar pa da so tudi drugačne slike in zgodbe, ki pa nam jih televizija ne prikaže. Pravi pa, da so takšni filmi zagotovo ustvarili številne stereotipe in predsodke. »Morda tudi zato na ZDA nisem gledala kot na neko sanjsko državo in nikoli nisem imela želje, da bi se kdaj preselila tja,« pravi.
Sedaj, ko je odrasla, lahko seveda sama dostopa do bolj realnih informacij o življenju tam, ampak tudi te za temnopolte ne prikazujejo lepe slike. »Glede na to, kakšno je stanje v ZDA, je zagotovo prav, da se protestira. Ustreljeni so bili namreč tudi že otroci s kapuco, ki so z roko le segli v žep,« je zgrožena. To je nekaj, kar se v zahodnem svetu ne bi smelo dogajati, je prepričana. A priznava, da te težave ne bo lahko rešiti. »Verjetno je edina rešitev v tem, da se spremeni mentaliteto ljudi in za to je potrebno začeti najprej pri vzgoji otrok in tudi pri treningu policistov,« meni ter dodaja, da je fundamentalna napaka policistov že pri tem, da jim barva kože predstavlja grožnjo. »Policist bi moral biti nekdo, ki varuje državljane ne glede na njihovo barvo kože. Toliko je primerov in incidentov, ki se ne bi smeli nikoli zgoditi,« še dodaja.
V Sloveniji je stanje na srečo veliko boljše, čeprav zaznava, da so policisti od prihoda migrantov nekoliko bolj pozorni nanjo. Čeprav je še niso ustavili, ima občutek, da jo opazujejo z bolj sumničavim pogledom. »So pa migranti neka čista nova realnost in nihče ne ve, kako naj se do tega obnaša. Menim, da bo v prihodnosti na tem področju še precej pestro. Veliko bolj kot na področju temnopoltih v Sloveniji,« je še povedala.
M. P.