Novo leto, novi začetki, novo upanje. Zakaj imam občutek, da smo po preteklem letu vsi pričakovali, da se ob 1. 1. 2021 ob 00.00 vse spremenilo in bodo stvari nazaj po starem? Vsi smo upali, da bo te "nočne more" in karantene, v kateri smo se znašli, končno konec. Ampak po prvih dveh tednih smo ponovno padli na realna tla, epidemija se podaljšuje še za dva meseca. Doma bomo zagotovo vsaj do marca ali aprila in po pravici povedano verjamem, da je večini ljudi to grozno, meni pa je postalo že povsem vseeno.
Nekje sem prebrala, da so malenkosti, kot so sprehodi v družbi, ogled v filma v kinu in objem postali nekaj nedosegljivega oz. luksuznega. In to se sliši res žalostno, saj so vse nam povsem samoumevne stvari postale nekaj nedosegljivega. A jaz tega ne vidim kot nekaj žalostnega. Bolj opažam, da smo vse stvari jemali za samoumevne, vse nam je bilo na dosegu roke, dosegljivo v eni sekundi. Postali smo neučakani, materialistični in polni samih sebe. Mislili smo si, da nam prav nihče nič ne more. Pa je prišla zloglasna korona in nam svet postavila na glavo. Ne vem, ali je virus nekdo z namenom spustil na plano, ali se je to zgodilo ponesreči, tudi ne verjamem v teorije zarote in s tem se niti ne mislim ukvarjati, ker najbrž nikoli ne bomo izvedeli, zakaj se je to zgodilo. Večkrat pa slišimo, da se stvari zgodijo z razlogom. Ne me narobe razumeti, ne želim si, da ljudje umirajo, hudo zbolevajo ali da naše zdravstvo in gospodarstvo propadeta, daleč od tega. A vseeno se mi zdi, da je za vsem tem virusom nek razlog. Da nas umiri. Da nas ustavi. Da nam da vedeti, da življenje vseeno ni tako samoumevno, kot smo mislili, da je. Rada potujem; ampak resno - karta za štirideset evrov? Rada imam oblačila; ampak resno - majica za nekaj evrov? Sem neučakana; ampak resno - zakaj moramo vse dobiti v istem trenutku?
Tudi razvoj tehnologije me bolj straši kot veseli. Seveda je logično, da se razvijamo na vseh nivojih in za nas mlade je to nekaj vsakdanjega in samoumevnega. Kaj pa starejši? Pa ne govorim o 90+ starih ljudeh, ampak npr. 60-letnikih, ki niso odraščali z internetom in vso to tehnologijo, vendar so danes še vedno tako mladostni, da najverjetneje kupujejo in plačujejo stvari tudi preko spleta. In naenkrat dobivajo elektronske račune, pa težko vedo, kaj je spletna banka? Meni se zdi, da se vsem vse zdi samoumevno, da se bomo prilagodili čisto vsaki situaciji, da bomo enostavno pluli skozi življenje in pozabili na določene skupine ljudi. Preveč smo se prepustili stvarem in premalo razmišljali, kako naša dejanja vplivajo na naravo okoli nas, na ljudi okoli nas, na živa bitja, ki potrebujejo določene pogoje za preživetje na tej zemlji.
In čeprav je korona marsikomu veliko odnesla, upam, da nam bo prinesla vsaj zavedanje, da je življenje kratko. Da je skoraj že eno leto od začetka pandemije, ki je kljub temu, da smo večino časa preživeli doma, minilo s svetlobno hitrostjo. In da v tem trenutku res težko naredimo karkoli. Lahko pa naredimo nekaj zase, nekaj za svoje bližnje. Začnemo raziskovati, kaj nas v življenju moti, začnemo iskati nove hobije, se ponovno povežemo z družino (ja to je mogoče tudi preko zooma ali skypa), skratka poskrbimo, četudi izgubimo neko priložnost, enostavno poskusimo najti novo. Lahko pa enostavno samo beremo, se gibamo, gledamo serije na Netflixu (počasi mi jih že zmanjkuje) in se pripravljamo, da bo ob koncu karantene akcija. In da bomo ponovno zaživeli in počeli stvari, ki so nam bile prej samoumevne.
In če imamo težave z duševnim zdravjem, poiščemo pomoč. Lahko je to pomoč strokovnjaka, ali pa se pogovorimo vsaj z družinskim članom ali prijateljem. V teh časih verjamem, da tudi tisti, ki nikoli niso imeli težav na tem področju, trpijo in ne vedo, kako naprej. Vprašajte prijatelje, kako so in ali rabijo pomoč.
Predvsem pa bodimo ljudje. Razumimo, da so ukrepi (ne vsi, ne zmišljevanje, ne tisti nelogični) vseeno namenjeni temu, da rešujemo najbolj ogrožene skupine, med katere spadajo tudi naši sorodniki.
K. R.
Comments