Sedim pred računalnikom in pred mano je prazen list papirja. Nepopisan list ali kakor smo se učili v šoli Tabula rasa. Vsi smo nepopisan list, ko se rodimo in od nas je odvisno, kako bomo speljali svoje življenje.
Zakaj danes pišem o tem? Ker sem se pred kratkim tudi sama znašla na razpotju in postala preveč popisan list, ki se ga dotakne prav vsaka najmanjša malenkost, se hrani s čustvi drugih ljudi, ne zna postavljati mej in premalo gleda nase. Vse to, skupaj z vsemi novicami, ki jih spremljamo že skoraj zadnji dve leti, me je popolnoma dotolklo. Kako? Tako močno, da se že nekaj tednov vsak dan zbujam z občutki tesnobe - en dan malo manjšimi, drug dan malo večjimi.
Vedno sem se imela za izredno samostojno, neodvisno in odločno osebo. Odločitve sem sprejemala z levo roko, brez težav sem se vrgla v nove situacije in vsakič znova sem si dokazala, da jaz zmorem vse. Dokler ne pride do tega, ko enostavno ne zmoreš. Ko telo reče STOP! Kaj delaš z mano? Zakaj ne skrbiš zame? Zakaj si pozabila, da sem tukaj jaz glavni in če hočeš vse urediti, moraš najprej poskrbeti, da bom jaz zdravo in polno telo?
6 let nazaj mi je to telo želelo povedati večkrat. Januarja hudo vneta ušesa, aprila tako huda angina, da nisem morala vstati iz kavča, poleti vnet mehur, ki se po enem tednu ni pozdravil, da o nešteto prehladih ne govorim. Ustavila me je izmenjava, kjer sem na obroke umirala in čakala, da se vrnem v kaos svojega "perfektnega" življenja. Milijon projektov, celodnevno delo in skakanje od ene do druge stvari. A preprosti, počasni in umirjeni Portugalci so na meni pustili toliko vtisa, da sem se odločila, da vsaj malo tudi jaz sama to vpeljem v svoj življenjski slog. Da je delo super, ampak da ni edina stvar na svetu. Da obstajajo še druge stvari. In sem se za nekaj let umirila.
Do zdaj. Ko sem po koroni delala po 11 ur na dan, da sem speljala zaključek mojega največjega projekta v letu. Da sem potem namesto, da bi se spravila nazaj v formo, raje lenarila, a se ves čas obtoževala, da ne delam. In je prišel januar. Z veliko več dela. Ki se ga nikoli nisem branila. Ja, ko je bilo vsega preveč sem znorela, vrgla liste v zrak, nato pa zadihala, naredila plan in šla dalje. A moji vzorci, razmišljanja in meje se niso spremenile. In v začetku februarja me je tesnoba povsem prevzela. Tako hudo, da sem vsak dan zjutraj vstajala panična - tresoča, jokava, z otrplimi mišicami, brez kančka energije in še manj želje po tem, da bi karkoli me je v tistem trenutku čakalo, naredila. Predvsem pa kar naenkrat nisem več zmogla biti sama.
Vse moje predstave o prihodnosti so se v trenutku razblinile. Kako sem lahko jaz, ki se znam postavit zase, ki sem bila vedno samostojna, brez težav po več dni nikamor nisem šla (delo je bilo vedno narejeno do roka in dobro), bila sama doma po cele dneve, padla sem? Padla v globoko brezno iz katerega pa se brez pomoči družine in prijateljev ne bom spravila? Jaz, ki sem dobesedno odbijala ljudi, ker nisem imela časa zanje, čeprav je bila to le posledica slabega načrtovanja dela in ne realnosti? Kako sem lahko pristala tukaj? Popolna senca sama sebe.
Kako?
Preprosto. Kot prvo sem ena izmed mnogih, ki se ji je v času pandemije vse delo prestavilo domov. Do 2020 sem vsaj enkrat do dvakrat na teden šla na sestanke, se družila z ljudmi in imela različne debate. V zadnje pol leta se je vse to prestavilo na splet. Vsi sestanki so potekali preko spleta, vsa komunikacija preko maila. Poleg tega sem tudi večino popoldnevov preživela doma. Zakaj bi šla ven v mraz in sneg, če sem lahko doma na toplem in gledam že 100. serijo na Netlfixu ali berem knjigo? Povsem sem prenehala z rednim gibanjem, obenem pa sem se povsem zaprla pred svetom. K vsemu temu so pripomogla tudi vedno nova zapiranja, novi sevi koronavirusa, dvig cen, nobene varnosti, ko imaš svoje podjetje, predvsem pa moja osebnost. Izredno zahtevna sama do sebe, prepričana, da mora ob enajstih zvečer odgovarjati na maile, biti vedno produktivna in na voljo, obenem pa vedno čustva in mnenja ljudi postavlja pred sebe. Vedno se želim dokazovati. Da sem sposobna vse in še več speljati popolnoma sama, brez pomoči kogarkoli. Dokler se ne znajdeš na tleh in ugotoviš, da ljudi okoli sebe potrebuješ. Da moraš imeti čas zanje. Da denar, delo in potrditev niso najpomembnejše stvari na svetu. Da je v življenju potrebno najti ravnoveseje in predvsem dati sebe na prvo mesto in znati postavljati meje.
Nikoli se nisem imela za perfekcionistko. Dokler nisem ugotovila, da v nekaterih pogledih sem. Zakaj bi morala ob enajstih zvečer poslati mail, če lahko počaka do naslednjega dne? Zakaj bi morala vsem ustreči, čeprav še svojim preprostim željam in zahtevam ne? Zakaj bi morala vedno gledati na druge, če pa sama nase, na svoje zdravje in počutje, vedno pozabim? Nikoli nisem hlepela po varnosti, ampak vedno po svobodi. V tem trenutku vidim, da sem si svobodo omejevala predvsem sama.
S komerkoli se pogovarjam, pravi, da je to zame dobra stvar. Da je telo končno reklo dovolj in mi dalo vedeti, da tako ne gre več naprej. Da je edini način, da se postavim na noge, da sebe postavim na prvo mesto in spremenim vzorce, ki me najverjetneje spremljajo že od otroštva. In da neham ves čas gledati samo na druge in ob tem vedno sebe dati na drugo mesto. Da bom po tej izkušnji lažje prepoznavala vzorce, v katere se prepogosto ujamem, da se bom obkrožila z ljudmi, ki so vredni mojega časa in da bom življenje začela živeti točno tako, kot si želim. In da ugotovim, da si me v življenju ni potrebno nikomur dokazovati. Da sem povsem dovolj, kar sem.
Zato verjamem, da mi bo ta izkušnja, ki bo trajala še kar nekaj časa in poskrbela za veliko dela na sebi, prinesla nov nepopisan list. S čim bo popisan pa bo odvisno zgolj in samo od mojih želja in dela na sebi.
K. R.