- Jan 10, 2023
- 10 min read

Neenakost 101

Verjetno si že slišal/a kaj o neenakosti. Gre za temo, ki je že dolgo predmet debat v različnih družboslovnih krogih, popularni veter v jadra pa je znova dobila z izidom knjige Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju. O neenakosti beremo v novicah, slišimo na televiziji, morda debatiramo o njej ob kozarčku opojne pijače, vsekakor pa čutimo njene posledice. Vendar velikokrat pravzaprav niti ne vemo, o čem pravzaprav govorimo. Kaj natančno je (ekonomska) neenakost?

V tem prispevku bom razčlenila osnovne oblike ekonomske neenakosti in na kratko orisala trende, ki so jih zabeležili v raziskavi The World Inequality Report 2022 (WIR 2022) (avtor tega poročila je med drugimi tudi Piketty).

Na neenakost lahko v tem kontekstu gledamo iz različnih zornih kotov. Poznaš tisto zgodbo o slonu in šestih slepih ljudeh? Šest slepih ljudi je moralo opisati slona (seveda ga še nikoli niso videli). Vsak se je lahko dotaknil samo enega dela te živali. Prvi prime slona za nogo in pove, da je slon steber. Tisti, ki ga prime za rep, trdi, da je slon kot vrv. Tretji ga prime za rilec in pravi, da je slon veja. Človek, ki zagrabi slona za uho, trdi, da je slon ventilator. Zadnji pa prime slona za trebuh in je popolnoma prepričan, da je slon pravzaprav zid. Tako se niso mogli strinjati o tem, kaj slon pravzaprav je - vsak je namreč zaznal le del slona. Podobno je pri neenakosti. Poznamo veliko vidikov in v tem prispevku jih bomo zaobjeli le nekaj. V osnovi pogosto govorimo o dohodkovni neenakosti in o premoženjski neenakosti. Neenakosti lahko gledamo tudi na različnih nivojih in tako ločimo med globalno neenakostjo, neenakostjo znotraj držav in neenakostjo med državami.

Globalna neenakost

Na začetku poglejmo globalno dohodkovno neenakost. V tem kontekstu se osredotočimo na deleže dohodka, ki so v rokah različnih skupin posameznikov pri porazdelitvi skupnih dohodkov po svetu - preprosto povedano, predstavljaj si, da je vsak človek državljan ene velike države, ki obsega celi svet, mi pa primerjamo dohodke različnih skupin znotraj te velike države (poenostavljeno primerjamo "spodnji razred" oz. najrevnejša polovica prebivalstva; "srednji razred" oz. 40 odstotkov prebivalstva s posamezniki, ki imajo nekoliko višje dohodke in "zgornji razred" oz. 10 odstotkov prebivalstva s posamezniki, ki imajo najvišje dohodke). Osnovna razdelitev (v okviru te raziskave) je podobna v kontekstu premoženjske neenakosti, le da gre pri tem za premoženje in ne za dohodke. Skozi ta prispevek bom tako - za lažje razumevanje - večinoma uporabljala (poenostavljene) izraze: "spodnji razred", "srednji razred" in "zgornji razred".

Vsi podatki, zbrani v omenjenem poročilu, se osredotočajo na porazdelitev dohodka ali premoženja med svetovno populacijo odraslih, ki od leta 2021 šteje 5,1 milijarde posameznikov (vključno z otroci sicer svetovna populacija omenjenem letu šteje 7,8 milijarde ljudi). "Spodnji razred" 50 danes sestavlja 2,5 milijarde odraslih posameznikov. "Srednji razred", ki zasluži več kot spodnjih 50 odstotkov, vendar manj kot zgornjih 10 odstotkov, sestavlja dve milijardi odraslih posameznikov. "Zgornji razred" svetovne populacije pa predstavlja eno desetino svetovnega prebivalstva, tj. 517 milijonov odraslih posameznikov. Vrhnji odstotek na svetu - torej najbogatejši odstotek - sestavlja 51 milijonov najbogatejših odraslih posameznikov.

Če bi bili vsi dohodki povsem enakomerno porazdeljeni po svetu, bi "spodnji razred" (torej 50 odstotkov prebivalstva) imel 50 odstotkov svetovnega dohodka, "zgornji razred" (torej 10 odstotkov prebivalstva) pa natančno 10 odstotkov skupnega zneska. Nasprotno pa bi pri največji neenakosti "spodnji razred" globalno zajelo 0 odstotkov skupnega zneska, "zgornji razred" pa 100 odstotkov skupnega zneska. V praksi ima "spodnji razred" zelo nizek delež svetovnega dohodka - le 8 odstotkov. To pomeni, da spodnja polovica svetovnega prebivalstva oz. "spodnji razred" v povprečju zasluži nekaj manj kot petino svetovnega povprečja, torej le 2.800 € na leto ali 230 € na mesec. Srednjih 40 odstotkov zasluži 39 odstotkov vseh: njihov dohodek je zelo blizu svetovnega povprečja, in sicer 16.500 EUR na leto (1.375 € na mesec). "Zgornji razred" svetovnega prebivalstva zasluži 52 odstotkov skupnega svetovnega dohodka - to je nekaj več kot petkratnik svetovnega povprečja. Konkretno to pomeni, da povprečni dohodek zgornjega decila na odraslo osebo znaša 87.200 evrov na leto oziroma 7.300 evrov na mesec. Tako se zdi, da je svet v letih 2020–2021 bližje omenjenemu scenariju absolutne dohodkovne neenakosti kot scenariju absolutne dohodkovne enakosti.

Globalno premoženje (v tem kontekstu imamo s tem v mislih premoženje vseh posameznikov) je še bolj neenakomerno porazdeljeno kot svetovni dohodek (v tem kontekstu dohodki vseh posameznikov). Najrevnejša polovica svetovnega prebivalstva ima v lasti le 2 odstotka celotnega neto premoženja, medtem ko ima najbogatejša polovica v lasti 98 odstotkov vsega premoženja na svetu. Spodnja polovica ima v povprečju 2.900 € premoženja (običajno v obliki zemljišč, stanovanj, depozitov ali gotovine). Med najbogatejšo polovico svetovnega prebivalstva ima srednjih 40 odstotkov le 22 odstotokov celotnega premoženja (v povprečju 40.900 € na odraslega), zgornji decil pa si lasti kar 76 odstotkov svetovnega premoženja. Pri tem je treba upoštevati, da je svetovna premoženjska neenakost še večja, ko jo merimo s tržnimi menjalnimi tečaji in ne s paritetami kupne moči. Če povzamemo: svet zaznamujeta visoka stopnja dohodkovne neenakosti in ekstremna stopnja premoženjske neenakosti. Te skrajne ravni neenakosti so se ohranile v celotnem obdobju 1910–2020, kljub spremembam na področju svetovnega gospodarstva v zadnjih 100 letih.

Neenakost med državami in regijami ter neenakost znotraj držav

Neenakost v svetovnem dohodku in premoženju med posamezniki ima dve komponenti: neenakost med državami in regijami (tj. razlike v povprečnem dohodku med, recimo Indijci in Nemci) in neenakost znotraj držav (tj. razlike v dohodku med, recimo, bogatimi in revnimi Indijci). Neenakost znotraj držav je danes na zgodovinsko visoki ravni, neenakost med državami pa ostaja zelo visoka - kljub temu, da nekatere države z nižjimi povprečnimi dohodki v zadnjih štirih desetletjih počasi dohitevajo države z višjimi povprečnimi dohodki.

Začnimo z neenakostjo med državami in regijami. Povprečni dohodek v Podsaharski Afriki zajema 31 odstotkov svetovnega povprečja, v južni in jugovzhodni Aziji pa 50 odstotkov svetovnega povprečja. Povprečni dohodki v Latinski Ameriki, Vzhodni Aziji, Rusiji in v Srednji Aziji se gibljejo okoli svetovnega povprečja. V Evropi je povprečni dohodek več kot dvakrat večji od svetovnega povprečja (zajema 215 odstotkov), v Severni Ameriki pa je kar trikrat večji od svetovnega povprečja (zajema 315 odstotkov). To pomeni, da Severnoameričani v povprečju zaslužijo 6- do 10-krat več kot Podsaharski Afričani, Južni in Jugovzhodni Azijci, medtem ko Vzhodni Azijci zaslužijo polovico tega, kar zaslužijo Evropejci. Spomnimo, da so vsi ti dohodki izraženi v pariteti kupne moči.

Če bi pogledali zaslužene zneske na uro dela, bi bil razkorak med bogatimi in revnimi državami še večji (ker podsaharski Afričani in jugovzhodni Azijci preživijo na delovnem mestu približno 30 odstotkov več časa na leto kot Evropejci in Severnoameričani), razlika v urnem dohodku med Evropejci in Severnoameričani pa bi bila 30 odstotkov nižja (ker Severnoameričani delajo dlje). Dohodki so močan ekonomski pokazatelj življenjskega standarda, vendar jih je treba dopolniti z drugimi kazalci (čas, preživet na delovnem mestu, kakovost javnih storitev in infrastrukture, državljanske in človekove pravice, okolje itd.).

Če na podoben način kot orisano zgoraj interpretiramo še podatke o povprečnem premoženju v različnih regijah opazimo, da se zdi premoženjska neenakost med regijami še večja. Regije, ki so revnejše v kontekstu povprečnih dohodkov, so razmeroma revnejše v kontekstu premoženja:

Dohodkovna neenakost med državljani sveta (torej globalna neenakost) je tolikšna, kot je neenakost med posamezniki, ki živijo v Latinski Ameriki ali v podsaharski Afriki. To je mogoče razložiti s prisotnostjo dvojnih družb v teh regijah – gre za družbe z zelo premožno ekonomsko in politično elito, ki uživa blaginjo držav z visokim dohodkom in hkrati živi poleg posameznikov v skrajni revščini. V drugih svetovnih regijah najrevnejša polovica prebivalstva ni tako ekstremno revna, niti relativno absolutno: v Severni Ameriki, Vzhodni Aziji ter Rusiji in Srednji Aziji je delež dohodkov v rokah "spodnjega razreda" blizu 13 odstotkov državnega dohodka (v tem kontekstu dohodki vseh državljanov), v Evropi pa je delež dohodkov, ki ga prejema "spodnjih razred", 19 odstotkov državnega dohodka.

Če pogledamo "zgornji razred", v Evropi imajo 36 odstotkov dohodka v regiji, medtem ko se ta številka giblje med 55 in 58 odstotki v najbolj neenakih regijah na svetu. Evropa izstopa kot razmeroma "enaka" regija - edina z srednjimi 40 odstotki (torej, če poenostavimo, s "srednjim razredom"), ki - kot celota - zasluži bistveno več kot "zgornji razred", kot smo ga definirali znotraj tega prispevka.

Poudariti je treba, da nam povprečni življenjski standard še zdaleč ne pokaže vsega, če nas zanima neenakost po svetu. Evropa in Severna Amerika imata na splošno podobne povprečne dohodke, vendar se stopnje neenakosti znotraj obeh regij pomembno razlikujejo. Bližnji vzhod in Afrika ter vzhodna Azija imata prav tako podobne dohodke na prebivalca, vendar zelo različne porazdelitve dohodkov. Višje povprečne ravni dohodka nikakor ne pomenijo manjše neenakosti. Stopnja neenakosti v družbi je v osnovi posledica političnih odločitev. Odvisna je od tega, kako se družba odloči organizirati svoje gospodarstvo (tj. sklope pravic in omejitev, ki so naložene podjetjem, vladam, posameznikom in drugim gospodarskim akterjem).

Ok, to je bil vpogled v preproste deleže, zdaj pa gremo naprej. Splošno neenakost med državami lahko primerjamo na primer tako, da se osredotočimo na vrzel med "zgornjim razredom" in "spodnjim razredom" (kot smo ju za namen poenostavitve definirali v tem prispevku). Ta kazalnik, ki ga avtorji omenjene WIR 2022 imenujejo vrzel v dohodku Top 10/Bottom 50 (T10/B50), nudi odgovor na vprašanje: "Kolikokrat več zaslužijo bogati kot najrevnejša polovica?"

Pojasnimo s pomočjo zgornjega grafa. Indeks T10/B50 je višji od 25, če je dohodek "zgornjega razreda", večji kot 50 odstotkov celotnega dohodka, delež, ki pristane v rokah "spodnjega razreda", torej spodnje polovice prebivalstva, pa je manjši od 10 odstotkov. Ko se zgodi nasprotno, je indeks T10/B50 manjši od 25. V praksi se ta indeks v izredno dohodkovno neenakih regijah giblje okoli 25–28. V Vzhodni Aziji, Rusiji in Srednji Aziji ter Severni Ameriki zgornji decil zasluži 16-krat več kot najrevnejša polovica prebivalstva. V Evropi v letih 2020–2021 znaša ta številka 10. Raven neenakosti v Evropi je skoraj za polovico nižja kot v vzhodni Aziji, Rusiji in srednji Aziji ter Severni Ameriki. Ravni neenakosti so tudi skoraj dvakrat višje med slednjimi regijami in tistimi, ki jih zaznamujejo ekstremnejše stopnje neenakosti. V spodnjem grafu lahko podrobneje pogledaš indeks T10/B50 za posamezne države.

Kaj pa redistribucija?

Opozoriti je treba, da je so avtorji raziskave v zgornjih analizah, ki vključujejo dohodke, upoštevali zneske po vplačanih prispevkih in transferjih, ki jih posamezniki prejmejo za svoje pokojnine in sisteme javnega zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar pred drugimi davki in transferji, ki jih plačajo in prejmejo. Upoštevanje pokojnin je nujno za pridobitev relevantnih, primerljivih podatkov (saj upokojenci z delom zaslužijo malo, prejemajo pa odložene zaslužke preko pokojninskih shem).

Davki in transferji na splošno zmanjšujejo neenakost, ker prerazporejajo dohodek (ali premoženje). Zmanjšanje neenakosti z davki in transferji imenujemo redistribucija. Davki vključujejo davke na dohodek, davke na potrošnjo in davke na premoženje. Transferji vključujejo vse socialne transferje, ki jih posamezniki prejmejo (razen pokojnin in zavarovanj za primer brezposelnosti, ki so v okviru te raziskave zaradi večje smiselnosti mednarodnih primerjav vključeni v definicijo dohodkov pred davki).

Predrazdelitev oz. pred-distribucijo pa lahko definiramo kot niz politik in institucij, ki zmanjšujejo dohodkovno neenakost pred obdavčitvijo. Takšne politike vključujejo na primer zakonsko določanje minimalne plače, brezplačno/dostopno izobraževanje, nadzor najemnin, protimonopolne zakone in podobno. Pomembno je, da je vpliv politik pred distribucijo na neenakost manj neposredno viden kot vpliv redistrivucije z davki in transferji, vendar zelo velike razlike v dohodkovni neenakosti pred obdavčitvijo med državami na podobnih stopnjah gospodarskega razvoja kažejo, da je predrazdelitev ključnega pomena pri reguliranju neenakosti.

Zgornji graf prikazuje indeks T10/B50 po svetovnih regijah pred in po vključevanju učinka davčnih in transfernih sistemov. Polne črte prikazujejo stopnjo neenakosti pred redistribucijo, (vendar po delovanju pred-distribucijskih mehanizmov), medtem ko prekinjene črte kažejo stopnjo neenakosti po redistribuciji. Izstopajo tri ugotovitve:

Prvič, neenakost po redistribuciji je nižja od neenakosti pred davki v vseh regijah sveta: davki in transferji zmanjšujejo neenakost povsod. Razvoj progresivnega davčnega sistema je bil eden od očitnih družbenih izboljšav 20. stoletja, vendar ta sistem nikakor ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi večno, neuničljivo. V več državah so davčni sistemi v zadnjih štirih desetletjih postali regresivni, kar pomeni, da bogati plačajo manj davka (v deležu od svojega dohodka) kot srednji ali delavski razred.
Drugič, tudi če davki in transferji zmanjšujejo neenakost po svetu, se zdi, da je njihov učinek relativno skromen. V regijah, ki so izjemno neenake pred davki in transferji, ostaja neenakost izjemno visoka tudi po davkih in transferjih. Tako lahko sklepamo, da je največji delež vrzeli v neenakosti, ki obstaja med relativno enakimi regijami (kot je Evropa) in relativno neenakimi regijami, pojasnjen s pred-distribucijo, ne pa z redistribucijo samo po sebi.
Tretjič, redistribucija je precej visoka v regijah z visokim dohodkom (Evropa, Severna Amerika) in skoraj ne obstaja v regijah z nizkim dohodkom (južna in jugovzhodna Azija ter podsaharska Afrika).

Ekstremna koncentracija premoženja

Vrnimo se na neenakost premoženja na regionalni in državni ravni. Spodnji graf predstavlja porazdelitev premoženja med, poenostavljeno, tri zgoraj definirane razrede (zgornjih 10 odstotkov, srednjih 40 odstotkov in spodnjih 50 odstotkov prebivalstva) za glavne regije. Presenetljivo je, da si "zgornji razred" v vseh regijah lasti med 60–80 odstotkov vsega premoženja v posameznih regijah. To razkriva vztrajnost izjemno hierarhičnih sistemov zasebne lastnine na vseh celinah, ne glede na politične institucije, za katere so se družbe odločile, in ne glede na stopnjo gospodarskega razvoja v posameznih regijah. Severna Amerika, najbogatejša regija na svetu, je tudi ena najbolj neenakih, ko gre za lastništvo premoženja.

Vendar pa obstajajo opazne razlike med regijami. Zlasti, poenostavljeno, "srednji razred" (srednjih 40 odstotkov) ima v lasti 20-30 odstotkov premoženja v vseh regijah, razen v Evropi, kjer je si lastijo približno 40 odstotkov premoženja v regiji. Ta evropski srednji razred se je pojavil v 20. stoletju in od takrat vztraja. Premoženje srednjega razreda v ZDA se je od osemdesetih let 20. stoletja močno zmanjšalo z vzponom vrhnjega centila ljudi, ki si lastijo največ premoženja. Odstotek najbogatejših si lasti četrtino premoženja v Evropi, v Severni Ameriki pa si vrhnji centil lasti 35 odstotkov premoženja v regiji (kot vidimo v spodnjem grafu). Če pogledamo "spodnji razred", je presenetljivo, da ta skupina v vseh regijah skorajda nima premoženja. Tudi v razvitih gospodarstvih je kakršno koli skromno bogastvo, ki ga imajo (kot so stanovanja ali pokojninski skladi), skoraj v celoti (vsaj) sorazmerno z dolgom. Ob tem se zdi pomembno izpostaviti, da je takšno stanje zelo zaskrbljujoče tudi za prihodnje ravni dohodkovne neenakosti - ker ima premoženjska neenakost neposredne učinke na dohodkovno neenakost prek dohodkov iz kapitala in posredne učinke zaradi neenakega dedovanja.

Če si zdržal/a do tu, si poglej še en graf spodaj. Prikazuje indeks T10/B50t - tokrat na podlagi premoženja (tj. povprečno premoženje "zgornjega razreda", deljeno s povprečnim premoženjem "spodnjega razreda" – podobno kot kazalnik, ki smo ga videli pri dohodkovni neenakosti). Decil najbogatejših ima v lasti približno 65-krat več premoženja kot najrevnejša polovica prebivalstva v regijah z najnižjo premoženjsko neenakostjo na svetu in več kot 100-krat več v regijah z najvišjo premoženjsko neenakostjo na svetu. Pri tem moramo upoštevati, da ta indeks pokaže velike vrzeli, ko se odstotek v rokah spodnje polovice prebivalstva (torej, poenostavljeno, "spodnjega razreda") približa ničli - na področju premoženjske neenakosti pa, kot smo že omenili, je ravno to skoraj povsod realnost.

Če se ti je ratalo prebiti do konca tega prispevka, ti čestitamo. Vemo, da je veliko podatkov in grafov, tema je zapletena. Če se podamo še globje, lahko raziskujemo tudi na primer neenakost med spoloma ali neenakost v kontekstu podnebnih sprememb.