Motiti se je človeško, a zakaj je napako tako težko priznati?

Kljub najboljšim namenom in prizadevanjem je neizogibno – v nekem trenutku svojega življenja se bomo zmotili. In ker so napake težko prebavljive, jih včasih raje potlačimo, kot da bi se z njimi soočili. Iskati začnemo dokaze, ki nam potrjujejo to, v kar smo prepričani.


Psihologi temu pravijo kognitivna disonanca. To je stres, ki ga doživljamo, ob zaznavanju dveh nasprotujočih si informacij. Kognitivno disonanco občutimo, ko našo samopodobo, na primer prepričanje, da smo prijazni, ogrožajo dokazi, ki nam pravijo, da smo naredili nekaj, s čimer smo prizadeli drugo osebo. Kognitivna disonanca torej ogroža naše dojemanje samega sebe.


Vir: Unsplash

Da bi zmanjšali učinek disonance, moramo spremeniti pogled na našo samopodobo ali pa sprejeti nasprotujoče dokaze. Lahko pa se s kognitivno disonanco spopademo tudi tako, da utemeljujemo svojo napako.


V 50. letih 20. stoletja je psiholog Leon Festinger predlagal teorijo kognitivne disonance. Do nje je prišel ob preučevanju majhne verske skupine, ki je verjela, da bo leteče plovilo 20. decembra 1954 člane skupnosti rešilo pred apokalipso. V knjigi Ko prerokba propade je nato zapisal, da skupina ni priznala svoje zmote, temveč je raje prevzela prepričanje, da se je bog odločil, da bo prizanesel njihovim članom.


Nekaterih napak se na žalost ne more preprosto izbrisati. Ne moremo se pretvarjati, da jih nikoli nismo naredili.

Raje so torej na drugačen način utemeljevali svojo napako, kot da bi se spopadli s kognitivno disonanco. "Disonanca je neprijetna in motivirani smo, da jo zmanjšujemo," pravi socialna psihologinja Carol Tavris. Ko se opravičimo, ker se motimo, moramo to neskladje sprejeti, kar je neprijetno. Ena od študij je pokazala, da so ljudje, ki se po napaki niso želeli opravičiti, imeli več samozavesti in so se počutili, kot da imajo večji nadzor.


Seveda so takšne ugotovitve po eni strani logične. Nihče se namreč ne mara motiti, biti nemočen. "Opravičilo na nek način prevesi moč na prejemnika opravičila," razlaga avtor študije Tyler Okimoto. "Če se recimo opravičim svoji ženi, ji priznam, da sem naredil napako, istočasno pa dam z opravičilom ženi moč, da sama izbere, ali bo mojo sramoto ublažila z odpuščanjem ali pa jo bo še povečala z zamero," je dejal. V raziskavi so torej ugotovili, da si oseba, če se ne opraviči, kratkoročno poveča občutek moči in nadzora.


Vir: Pexels

Tudi sama resnično ne maram delati napak. Delno je za to kriv moj ponos, delno trma, delno pa preprosto nočem pokazati šibkosti. In včasih je napake zares zelo težko priznati. Vendar pa naposled to vedno (skoraj vedno) naredim. Čeprav številni menijo, da zaradi trme svojih zmot ne priznavam ter da se zanje ne opravičim, pa me tisti, ki me poznajo, pogosto oštejejo prav zato, ker da se neprestano opravičujem. Celo za stvari, ki niso v moji moči, in tudi takrat, ko se mi po njihovem mnenju "zares ne bi bilo treba".


Občutek moči je morda res privlačna kratkoročna korist, vendar pa prinese tudi številne posledice. Če se oseba za napako ne opraviči, lahko to ogrozi zaupanje, na katerem temelji odnos. Lahko tudi podaljša spor ali spodbudi željo po 'maščevanju'. Številni strokovnjaki na področju psihologije tudi menijo, da so osebe, ki ne želijo priznati svojih napak, manj odprte za konstruktivne kritike.


Še ena študija na tem področju pa je medtem pokazala, da bodo osebe veliko lažje prevzele odgovornost za svoje napake, če bodo verjele, da lahko svoje vedenje spremenijo.


Grešiti, motiti se, delati napake – vse to je človeško. A napake je zelo težko priznati prav zaradi kognitivne disonance, saj nam jemlje občutek moči ter nam celo spreminja mnenje o samem sebi, našo samopodobo.


"Oprosti, zajebala sem. Potrudila se bom, da se to ne bo ponovilo."

Priznanje napake je že prvi korak na pravo pot. Na žalost nekaterih ne moremo preprosto le izbrisati in se pretvarjati, da se nikoli niso zgodile. Kako naj namreč odpustimo osebi, ki svoje napake niti ne prizna? Morda jih zares sploh ne uvidi, vendar pa to z lahkoto pripelje do tega, da bo oseba napako ponovila.


Naslednji korak je opravičilo. Na nek način nam lahko to sicer še dodatno vzame moč, saj udari na naš ponos, lahko pa na opravičilo gledamo kot na najbolj častno stvar, ki jo lahko v tistem trenutku naredimo. Z opravičilom drugi osebi izkažemo spoštovanje, ki si ga zasluži, ter pokažemo svojo ponižnost.


Tretji korak pa je popravilo svojih napak. Včasih se slednjih morda ne bo dalo popraviti. Izrečenih besed pogosto ne moreš vzeti nazaj, za storjena dejanja pa je včasih že prepozno, da bi jih lahko spremenili. Lahko pa se potrudimo, da jih v prihodnje ne ponovimo. Zagotoviti, da ne bomo več 'grešili', ne moremo, vedno pa se lahko potrudimo. In prav to je najbolj pomembno - želja, da napake popravimo, želja, da se izboljšamo.


Nepriznavanje napak je lahko tudi izraz posameznikove nizke samozavesti. "Če je vsem jasno, da ste naredili napako, vztrajanje pri njej prej kaže vašo šibkost, kot moč," pravi tudi Okimoto.

A čeprav je včasih težko, dajmo že zavoljo spoštovanja do sebe in do drugih priznati, da se motimo: "Oprosti, zajebala sem. Potrudila se bom, da se to ne bo ponovilo."


M. P.