Kot dobro vino in ovenele rože?

Nekoč sem za eno od slovenskih revij za ženske že pisala kolumno o staranju. Pri tem sem poudarila predvsem našo obsedenost z leti in odraščanjem ter pogledom na staranje moškega, ki naj bi s starostjo postajali modrejši in bolj šarmantni, ter na staranje žensk, ki naj ne bi bilo prav nič elegantno. Še vedno sem presenečena nad različnim dojemanjem staranja žensk in moških. Po eni strani se mi zdi takšna primerjava zabavna, po drugi pa je že skoraj grozljiva.


Staranje prinaša številne zdravstvene in socialne težave. S slabo urejeno zakonodajo, ki bi urejala dostojno življenje naše zlate generacije so skrbi zagotovo del njihovega vsakdana. Poleg tega pa je starejša generacija tudi družbeno pogosto potisnjena ob rob in zavita v duh stigme. In pri tem bi izpostavila predvsem dve tabu temi, povezani s staranjem – spolnost starejših in umiranje.


Vir: Pexels

Ljudje se pri obeh omenjenih temah pogosto zdrznejo, čeprav iz povsem različnih vzgibov. Medtem ko se zdi številnim spolnost že na splošno področje intime, čeprav se v mlajših generacijah meje le te zabrišejo, pa se mnogim zdi spolnost starejših nepredstavljiva ali tudi neestetska za pogovor. Smrt pa je težka in morbidna in pogosto s sabo prinaša negativne občutke.


Pomanjkanje spolne moči in razigrane najstnice


Zanimiva je raziskava sociologa Ivana Bernika o spolnem in intimnem življenju starejših Slovenk, ki se je osredotočala predvsem na njihove pretekle spolne izkušnje vse od prve menstruacije, prvega spolnega odnosa ter kasneje do njihovega partnerskega življenja. Prvo raziskavo na tem področju je Bernik opravil med stotimi najstarejšimi prebivalkami Slovenije, ki so bile večinoma rojene med prvo in drugo svetovno vojno.


Raziskava je med drugim pokazala, da so bile ženske na prvi spolni odnos precej slabo pripravljene ter da so imele zelo malo informacij o sami spolnosti. Prav tako je ovrgla kar nekaj stereotipov, med drugim tudi tega, da so ženske svoj prvi spolni odnos doživele šele po poroki. To dejstvo je sicer presenetilo tudi avtorja raziskave, ki je sprva »učbeniško« verjel, da so bili prvi spolni odnosi žensk povezani s poroko, nato je mislil, da so odstopanja od tega zgolj naključna, a je po več pogovorih ugotovil, da le redke niso imele prvega spolnega odnosa pred poroko.


Raziskavo je dr. Ivan Bernik izvedel med 100 Slovenkami. Najstarejša je bila pri tem stara 99 let. To je prva takšna raziskava v Sloveniji.

Spolnost žensk in moških pa se s staranjem seveda različno razvija. Zanimiva je bila anekdota Bernika, da se starejše ženske včasih obnašajo že skoraj kot zaljubljene najstnice – predvsem tiste, ki imajo partnerje. Tako je med enim od intervjujev o svojem preteklem spolnem življenju ena od sodelujočih v raziskavi opozorila sociologa, da morata z intervjujem pohiteti, saj da jo po njem čaka zmenek. Sogovorniku je nato zaupala, da se je njen partner zelo potrudil in kako se veseli zmenka. Obnašala se je kot zaljubljena najstnica pred prvim zmenkom, je povedal Bernik. Pri tem pa je izpostavil, da starejši moški na spolnost gledajo povsem drugače.


Moška spolnost je namreč zelo povezana tudi z njihovo vitalnostjo in spolno močjo. Številni starejši moški si pri spolnosti namreč pomagajo z viagro in drugimi pripomočki, ki jim povrnejo spolno moč. Kar pa je lahko za moškega in njegovo samopodobo tudi zelo velik udarec, meni Bernik. Medtem ko so ženske zadovoljne že z mislijo in pozornostjo, pa lahko starejšim moškim spolnost predstavlja zadrego in zato tudi veliko stresa.


»Starost ni konec, marveč višek življenja«


V vsakem primeru je staranje za posameznika lahko zelo stresno in tudi strašljivo. Staranje namreč vodi k minljivosti in morda ni tako čudno, da številni svetovni mogotci svoje premoženje množično vlagajo v raziskave, ki bi ljudem zagotovile »nesmrtnost«. Vendar pa je minljivost človeških življenj za zdaj še vedno nekaj, v kar smo lahko prepričani, da nas čaka na koncu naše življenjske poti.


Starost naj bi se imenovala tudi »zima« našega življenja. Takrat dopolnimo svoje življenje in ga strnemo v celoto. »Starost je v tej luči pravzaprav brezskrbnost, zavest zanesljivosti, zavest, da smo življenjske naloge izpolnili,« je v besedilu Štirje letni časi človeškega življenja zapisal filozof Anton Trstenjak.

Vir: Pixabay

A morda prav zaradi te minljivosti ni čudno, da se s staranjem vse več ljudi odloči za vero. Statistike namreč kažejo, da ljudje s staranjem postajamo vse bolj verni. Morda je razlaga v tem, da iščemo nekakšno poslanstvo, morda iščemo večnost, vsekakor pa vera za mnoge predstavlja uteho in tolažbo. Obljuba po življenju v onstranstvu, ki zaznamuje krščansko religijo, ali po reinkarnaciji in celo številne ostale oblike »večnosti« življenja marsikoga navdajajo z upanjem in toplino. Prav tako je tu tudi upanje, da se bomo po naši smrti lahko ponovno srečali z našimi ljubljenimi, ki so svet zapustili pred nami.


Čeprav sama nisem verna, kljub temu, da sem bila vzgojena v krščansko religijo, pa za razliko od mnogih, ki na verujoče gledajo zviška, kot na fanatike ali kot na običaj, ki je del preteklosti, v njej vidim tudi veliko dobrega. V kakršnikoli veri. In razumem uteho, ki jo vera lahko predstavlja posamezniku. Včasih si želim, da bi jo lahko imela tudi sama.


Vsekakor sta spolnost starejših in smrt dve tabu temi, ki se sicer ne nanašata zgolj na to starostno skupino, vendar pa se o njih težko pogovarjamo z našo zlato generacijo. Vendar pa intimno življenje starostnikov definitivno obstaja, pa čeprav bi si marsikdo pred tem dejstvom želel zatisniti oči. Covid pa je poleg vseh gtežav, ki jih je prinesel, poskrbel vsaj za to, da se je o problematiki starejših začelo javno govoriti. So namreč ena od ranljivejših skupin, ki podlega novemu virusu.


Ampak kljub širšemu pogovoru o umiranju pa pri starostinikih ne smemo govoriti, da gre tu za zaključek življenjske sezone. Kakor je dejal Trstenjak: »Napačno govorijo, ko pravijo, da je starost konec življenja. Ne! Starost je dopolnilo življenja, je njegova dopolnitev. Starost ni konec, marveč višek življenja.« In ker so še vedno živi del vsakršne skupnosti, se dajmo ob letošnjih praznikih spomniti tudi nanje. Vsaj s klicem svojih dedkov in babic ali z voščilnico, ki jo namenimo oskrbovancem v domovih za starejše.

M.P.