Ko začutiš bulo ...

Smo že krepko čez polovico oktobra, ki velja za mesec boja proti raku na dojki. Povsod so razne kampanje, ki opozarjajo na redno samopregledovanje, ki poskrbi, da raka odkrijemo v čim bolj zgodnji fazi. Pa si jih redno pregledujete? Veste, kdaj je najbolj primeren čas za samopregledovanje?

Rak dojke je eden najbolj razširjenih rakov pri ženskah, a za njim lahko zbolijo tudi moški. V primeru, da imate v družini nekoga, ki je za rakom na dojki zbolel, so vam odrejeni bolj natančni pregledi, testirate se lahko tudi za tako imenovani BRCA gen, ki vam pove, ali imate večjo možnost, da zbolite za rakom na dojki. Večinoma zbolevajo ženske starejše nad 40 ali 50 let, a poznam vedno več zgodb, ko so zbolele tudi ženske, mlajše od trideset let. A pregledi se začnejo precej kasneje. Kar je precej skregano z logiko, če si bulo zatipaš že v začetku dvajsetih.

Bilo je nekje šest let nazaj, približno ravno takšen čas kot zdajle. Počasi smo lezli v jesen, ko sem ležala v postelji in čisto mimogrede na desni dojki zatipala bulo. Dobro sem pretipala in vedno bolj panično začela ugotavljati, da gre vsekakor za manjšo bulico in ne le zvozlane mlečne žleze. Kar malo panična sem vseeno zaspala in potem kmalu zadevo pokazala mami, ki dela v zdravstvu. Odločila sem se, da se odpravim do ginekologinje, ki me je najprej pohvalila, ker mi je bulo uspelo začutiti. Pomirjeno je rekla, da zadeva najbrž ni rakava, saj sem premlada za raka. Stara sem bila točno dvajset let. Vseeno pa me je poslala še k zdravniku na Center za bolezni dojk.

In povem vam, pri dvajsetih letih stopiti skozi vrata k človeku, ki bo odločil, ali je bula, ki sem jo mimogrede zatipala, lahko rakava, res ni prijetno. Na pregledu mi je pregledal dojko in me tudi on pohvalil za hitro ukrepanje. Takoj je tudi pristavil, da sem pri dvajsetih seveda premlada, da bi imela raka na dojkah. A ker moja mami ni želela ničesar prepustiti naključju, ker seveda lahko obstajajo tudi izjeme, je toliko časa »težila«, da mi je napisal napotnico za onkologijo, kjer naj bi mi naredili biopsijo in ugotovili, ali je bula rakava.

Vedno sem mislila, da bom ob takšnih dogodkih precej živčna in me bo strah, kaj se bo zgodilo, saj sem velik paranoik in iz malenkosti hitro naredim velik problem. Takrat pa nisem imela občutka, da se bo zgodilo karkoli slabega. Enostavno sem na predviden dan stala na onkologiji v Ljubljani in čakala, da me pokličejo. In ne, res ni bilo prijetno. Spomnim se, da sem hodila po hodnikih in opazovala bolne ljudi in takrat me je začelo malo stiskati. Vedela sem, da je verjetnost, da bi karkoli bilo, majhna, saj sem bila načeloma res premlada za to bolezen. A vseeno, ko se znajdeš na onkološkem oddelku, te težko preplavijo samo pozitivne misli.

Biopsija je bila hitra. Enostavno ti v dojko (in bulo) potisnejo ogromno iglo in izbrizgajo ven neko tekočino, ki jo potem preučijo. Veliko žensk si za biopsijo vzame celo bolniško, meni pa se je zadeva zdela res hitra in neboleča. Edino igla in hoja po onkološkem oddelku nista bila ravno prijetna.

In potem sem dobila rezultate. Ki so bili negativni. In sem si oddahnila. Zdravnika je mami tudi potem spraševala, če je možno, da bi mi bulo izrezali, a je to odsvetoval, saj se lahko zgodi, da se pojavi nova bula, ki bi jo bilo potem zaradi brazgotine precej težje najti. Zato se za poseg nisem odločila. Bulo imam še danes, šest let kasneje. Bojazni baje ni, težava bi nastala, če bi se drastično povečala. Vseeno mi je čudno, da mi zadeve ne pregledujejo na vsake toliko časa, a drugih navodil, kot da si še naprej pregledujem dojke in pazim na to bulo, nisem dobila.

Vseeno pa priznam, da mi ni logično, kako so lahko mamografije in podobni procesi, s katerimi se sledi zdravju dojk, na voljo šele starejšim ženskam, ko pa se v javnosti pojavlja vedno več zgodb, v katerih zbolevajo tudi mlade ženske. Še vedno me je strah pregledati dojke, saj me je strah, da bom našla kakšno novo bulo. Marsikatera ženska si ravno zaradi strahu dojk ne pregleduje redno, kar povzroči, da spremembe prepozno zatipa.

Zato ženske pa tudi dekleta (in moški), redno se pregledujte. In četudi najdete kaj čudnega, to še ne pomeni, da je to znak za alarm. Lahko pa si s tem rešite življenje.

K. R.