top of page

Ko nikoli nisi zares ti

Moj zadnji prispevek je govoril o moji izgorelosti in panični motnji, danes pa sem se odločila, kako se spopadam s tem, da v resnici nikoli nisem bila prava jaz, saj se že celo življenje nekomu dokazujem in sebe ne dam na prvo mesto.

Vir: Pixabay

Ko so se začele moje težave s tesnobo, imaš v najhujših trenutkih občutek, da boš umrl ali pa je tako grozno, da si želiš umreti, ker sploh ne veš, kako odreagirati na stalno šviganje misli, ki se niti za trenutek ne ustavijo. Poleg tega te boli celo leto, razbija srce in mišice so zakrčene in težko karkoli narediš. Občutek imaš, da to nisi več ti, ampak da svoje telo opazuješ od zunaj. Vsekakor ni prijeten občutek in prisežem, da ga ne privoščim niti največjemu sovražniku. Še toliko huje je, ker je najboljša stvar, ki ti lahko pomaga pri spopadanju z mentalno boleznijo, samo psihoterapija in zelo veliko dela na sebi. Kar je v stanju, ko komaj prehajaš iz dneva v dan izredno naporno. Naporno je tudi še danes, ko sem bolje, saj začneš odkrivati o sebi stvari, ki so že dolgo zakopane ali potlačene, obenem pa moraš vsak dan živeti, kot da s tabo nič ni narobe.


Danes bom tako spregovorila o nekaj stvareh, ki sem jih odkrila s pomočjo psihoterapije. Priporočam jo prav vsakemu, ker realno, ko pride do hujše zadeve, je že prepozno. Predlagam, da si pomoč poiščete že prej in začnete delati na sebe ter oblikujete najboljšo verzijo samih sebe. Meni je psihoterapija ključna pomoč pri tem, da počasi, a vztrajno prihajam k sebi, čeprav sta bila moje zadnje dva tedna izredno naporna. Ker nič takšnega ni, da narediš korak naprej in potem narediš dva koraka nazaj. Misliš, da si bolje, začneš spet vse normalno delati, si naložiš 3x preveč stvari, kot jih tvoje telo zmore in spet si skoraj čisto na začetku.


Prvi mesec sem še razmišljala, da bi se mogoče znašla sama, nato pa sem konec februarja začela obiskovati psihoterapijo. Imam jo enkrat na teden in vem, da jo bom obiskovala še kar nekaj časa. Glavni cilj je najprej se pozdraviti, poskrbeti zato, da pridem k sebi, na dolgi rok pa izboljšati kakovost svojega življenja. Ravno včeraj sva se pogovarjali o tem, da najbrž jaz nikoli nisem bila povsem jaz. Kako ne? Najbolj jaz se počutim, ko sem polno aktivna. Ko imam povsem nabasan urnik z vsemi obveznostmi, dodatnimi dejavnostmi, treningi in vsem, kar pride zraven. A mi je terapevtka dala vedeti, da to nisem prava jaz, saj za večino tega polnega urnika stojita dve stvari: ne znam biti sama s svojimi mislimi, obenem pa večino stvari počnem zato, ker se vsem želim dokazovati, da sem a) dovolj dobra in da b) zmorem prav vse. Ko sedaj gledam nazaj na najstniška leta, se večkrat vprašam, za koga sem vse to počela. Sem res zase imela dobre ocene, tri različne dejavnosti, višje nivoje v četrtem letniku? Da sem potem maturo pisala res slabo, čeprav sem se učila precej več kot ostali. Res sem se znala spraviti pod pritisk. Prav tako sem mislila, da se bila popolnoma jaz na faksu, ko sem bila vodja TEDx, imela več honorarnih služb in ves čas nekaj počela. Čeprav sem bila v resnici ves čas bolna, premalo sem spala in sem bila čisto koščena. Dejansko sem bila najbolj jaz dve leti nazaj med covidom, ko sem se začela redno gibati, imeti kakšno dejavnost, a sem še vedno znala uživati v brezdelju. In danes, ko sem pristala na najnižji točki do sedaj in od tukaj naprej plezam ven iz luknje. Ko sem tako občutljiva, da končno rečem ne stvarem, ki me ne veselijo, da se postavim zase in pogovorim z ljudmi. Ko delam samo stvari, ki mi v tistem trenutku pašejo. In ne sprejemam novih projektov, ker vem, da jih nisem zmožna narediti, kot se za gre.


Hudo naporno in težko je. Vsak dan vstati, delati stvari, zraven pa še spreminjati vzorce in velikokrat iti ven iz svoje cone udobja ter narediti nekaj, kar mi je bilo samo nekaj mesecev nazaj težko. Najtežje od vsega pa je najti ravnotežje. Medtem da delam ravno prav, imam ravno prav dejavnosti in ravno prav počitka. To pa je največja težava, s katero se spoprijemam že celo življenje. Večino časa sem na tisti strani tehtnice, ko je vsega preveč. Ko tega postane preveč, se ta tehntnica prevaga na drugo stran, ko ne delam nič. In reševanja težav sem se lotila kot vedno: hitro, z dodajanjem več dejavnosti, s čim manj poleževanjem. A hitro ugotovila, da nisem zmožna tega, da moje telo še zdaleč ni zmožno, da imam vsak dan nekaj popoldne in da se nikakor ne smem ponovno preterati. Da čeprav mi te stvari načeloma pomagajo, vseeno ne smem imeti preveč zadev. Ker me ni prekurila služba, prekurilo me je stalno prilagajanje ljudem, ne postavljanje meja in to, da se nisem znala postaviti zase. Da sem prepričana, da zmorem vse, čeprav realno ne.


Sedaj končno delam stvari zato, ker so mi všeč, ne ker jih moram delati. V večini svojih projektov uživam in ugotovila sem, kaj želim zares početi v življenju. Predvsem pa sem ugotovila, da gre za izredno počasen proces, ki bo trajal celo življenje. Da ne bo to rok, ki sem si ga zadala, ampak se bom celo življenje učila, kako pristopiti k stvarem, kako poskrbeti zase. Vsak dan bolj sem hvaležna za to izkušnjo, ki se je začela kot nekaj res groznega, vendar mi je že v tem času pokazala veliko čudovitih stvari.


K. R.



Comentarios


bottom of page