Kaj razkriva poročilo o vladavini prava v Sloveniji za leto 2025

Si vedela, da v Sloveniji sodniki še vedno zaslužijo manj kot poslanci? Ali da imamo eno najdaljših povprečnih trajanj sodnih postopkov v EU, ko gre za pranje denarja in korupcijo? Šesto letno poročilo Evropske komisije o vladavini prava v Evropski uniji in državah članicah za leto 2025 potrjuje, da je Slovenija v zadnjem letu dosegla pomemben napredek na vseh ključnih področjih. Evropska komisija ocenjuje, da je večina priporočil iz preteklega poročila že izpolnjenih ali v zaključni fazi izvajanja. Poročilo Evropske komisije za leto 2025 zelo jasno poudarja napredek, hkrati pa ne skriva strukturnih težav, ki ostajajo nerešene ali se poglabljajo.

Sodna moč raste – a še ne dosega politične

Leto 2025 je zaznamovalo nekaj velikih premikov. Po več letih pritiskov je Slovenija zvišala plače sodnikom in tožilcem – za 12,35 %. To pomeni, da bodo njihove plače do leta 2028 postopoma rasle, z vgrajeno varovalko: če se politiki ne dogovorijo o uskladitvi z življenjskimi stroški, se bodo plače samodejno zvišale za 80 % inflacije.

V praksi to pomeni postopno zviševanje vse do januarja 2028. Vendar kljub temu ostaja dejstvo: sodnik na prvi stopnji je še vedno plačan manj kot poslanec. Januarja 2025 je bila plača sodnika na okrajnem sodišču za približno 14 % nižja od začetne plače poslanca Državnega zbora – razlika, ki naj bi se do 2028 zmanjšala, a ne povsem izginila. Medtem je sodnik Vrhovnega sodišča prejemal le malenkost več kot minister, razlika naj bi se šele čez tri leta izenačila.

Državni zbor trenutno obravnava več ključnih zakonov: predlagane spremembe Zakona o sodnem svetu bi okrepile jamstva nepristranskosti, preprečile navzkrižje interesov in sodnemu svetu odvzele sporno pravico do uvedbe disciplinskih postopkov. Nov Zakon o sodnikih pa uvaja jasnejšo opredelitev disciplinskih kršitev in bolj transparentne postopke napredovanja – z ločenim organom za ocenjevanje dela sodnikov. Pomemben korak naprej je tudi predlagan prenos pristojnosti za imenovanje sodnikov Vrhovnega sodišča z Državnega zbora na Sodni svet (ko gre za kandidate, ki so že sodniki). S tem bi se prekinil dolgoletni vpliv politike na sodniške karierne poti – vpliv, ki je v preteklosti že večkrat zablokiral imenovanja na najvišji ravni.

Tudi širše razmere kažejo, da formalni napredek še ni prinesel sistemske moči. Zaostanki na sodiščih ostajajo. Čeprav so sodišča v letu 2024 rešila 4 % več zadev kot leto prej, se je skupni sodni zaostanek konec leta znova povečal – za dodatne 3 %. Še posebej zaskrbljujoča je statistika za postopke v zvezi s pranjem denarja: zadeve na prvi stopnji trajajo v povprečju kar 926 dni – to je skoraj dve in pol leti. Slovenija je s tem na predzadnjem mestu med vsemi državami EU.

In čeprav so se nekateri kazenski postopki, denimo s področja korupcije, nekoliko skrajšali (na 526 dni), smo še vedno med tremi najpočasnejšimi državami v uniji. Sodni sistem torej deluje – a s težkimi nogami, pogosto obremenjen s premalo kadra, pomanjkljivimi prostori in preobsežnimi pristojnostmi. Tudi najbolj napredne digitalne rešitve, kot so e-komunikacija in aplikacije za glasovno pretvorbo v besedilo, ne morejo čez noč nadomestiti desetletij podhranjene infrastrukture.

Skratka: sodna veja oblasti se utrjuje, osvobaja političnega vpliva in modernizira – a še vedno deluje pod senco preteklih neenakosti. Če bi pravna država bila dirka, potem Slovenija na ravnini pospešuje, a se ključno vprašanje še vedno glasi: kdo drži volan?

Korupcija: zaznava nizka, realnost bolj siva

Na prvi pogled se zdi vse super. Slovenija je na indeksu zaznave korupcije Transparency International za leto 2024 dosegla oceno 60/100 – kar nas uvršča na 13. mesto med državami EU in v kategorijo držav z "razmeroma nizko korupcijo". A če bi pogledali, kaj si ljudje v resnici mislijo, bi se slika spremenila.

Kar 85 % Slovencev meni, da je korupcija v državi zelo razširjena – največ med vsemi državami EU (povprečje EU je 69 %). Še bolj presenetljivo: 84 % podjetij se strinja, da je korupcija v Sloveniji resen problem, in skoraj polovica (42 %) jih meni, da jim ovira poslovanje. Kar 28 % podjetij trdi, da jim je korupcija preprečila zmago na javnih razpisih. In medtem ko povprečje EU pravi, da kazenski pregon deluje dovolj učinkovito, da odvrne korupcijo, to v Sloveniji verjame le 26 % prebivalcev in le 13 % podjetij.

Leta 2024 ni bila izrečena niti ena sodba v primeru korupcije na visoki ravni. Čeprav je policija istega leta tožilstvom poslala rekordnih 695 primerov suma korupcije in sorodnih kaznivih dejanj (kar je več kot trikrat več kot leto prej), je bilo konkretnih rezultatov manj:

• število obtožnic je padlo s 33 (2023) na 13 (2024),

• obsodb je bilo 11 (prejšnje leto 21),

• izrečene so bile le 4 zaporne kazni (prejšnje leto 12),

• in niti ena zadeva ni vključevala tujega podkupovanja.

Pa žvižgaštvo? Zakon o zaščiti prijaviteljev naj bi spodbudil ljudi, da spregovorijo. A v praksi? Leta 2024 so bili vloženi le trije primeri prijav nepravilnosti pri policiji – noben se ni nanašal na korupcijo. Državni zbor prav tako ni prejel nobene prijave, tožilstvo pa poroča, da iz zakona ni izhajala niti ena obravnavana kazenska zadeva. Specializirano tožilstvo meni, da zakon preprosto ni uporaben za boj proti korupciji. In civilna družba opozarja: pri nas kultura žvižgaštva še ni zaživela – ljudje se še vedno bojijo posledic.

Tudi sama Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) se sooča z izzivi. Čeprav so nadgradili portal ERAR in izboljšali preglednost porabe javnega denarja, je marca 2025 nadgradnja razkrila večje napake v osnovnih podatkovnih bazah. KPK priznava, da težko dohaja obseg dela, primanjkuje jim kadra.

Poleg tega je zabeležena nizka raven poročanja o lobističnih stikih, zlasti na lokalni ravni. In čeprav so bila pravila o političnem financiranju posodobljena, Računsko sodišče še vedno ugotavlja manjše tehnične kršitve – medtem ko Državni zbor preiskuje domnevno nezakonito financiranje strank prek podjetij v državni lasti.

Skratka, Slovenija je v protikorupcijskem boju morda opremljena z zakoni, strategijami in akcijskimi načrti – a brez zaupanja, brez učinkovitega pregona in brez poguma žvižgačev. Kot da bi imeli v rokah zemljevid, a nihče ne upa narediti prvega koraka.

Mediji: RTV se vendarle krepi, a zasebni tonejo

Čeprav je reforma iz leta 2022 okrepila neodvisnost RTV Slovenija in ji dala novo strukturo upravljanja brez političnih imenovanj, je finančna realnost leta 2025 povsem druga zgodba. RTV-ju za tekoče leto manjka približno 11 milijonov evrov, kar resno ogroža njegovo dolgoročno vzdržnost. Januarja 2025 se je sicer prvič po 12 letih zvišal mesečni prispevek za RTV (z 12,75 EUR na 14,02 EUR) a deležniki opozarjajo, da je to le začasna rešitev, ki ne naslavlja strukturnih težav.

Ministrstvo za kulturo je maja 2025 v javno obravnavo poslalo predlog sprememb zakona o RTV, ki naj bi prinesel stabilnejši in inflaciji prilagojen sistem financiranja. A dokler se zakon ne sprejme, ostaja vse pri lepih namenih. Stroški dela in produkcije so se zaradi inflacije zvišali, pri tem pa se opozarja še na potrebo po digitalizaciji in temeljiti posodobitvi celotne ustanove. Tudi STA je sicer prejela 18,6 % več sredstev kot leto prej, a so deležniki zaskrbljeni, ker povečanje temelji na odločitvah vlade ali parlamenta, kar ustvarja tveganje političnega vpliva.

Po drugi strani pa zasebni mediji počasi tonejo. Trg je močno koncentriran, zlasti na lokalni ravni, lastništvo številnih medijev je netransparentno, povezave z določenimi političnimi strankami pa vse bolj očitne. Kljub zakonom, ki prepovedujejo, da bi založniki dnevnega tiska hkrati imeli radijske ali televizijske postaje, takšne prakse v praksi še vedno obstajajo.

Opažen je tudi močan upad števila novinarjev. Razmere v redakcijah se slabšajo, plače stagnirajo, pogoji za delo so vse bolj nestabilni. Sindikati in društva novinarjev opozarjajo, da zaradi pomanjkanja kadra in komercialnega pritiska pada tako kakovost kot raznolikost vsebin. Mreža Media Pluralism Monitor ocenjuje, da Slovenija izkazuje najvišje možno tveganje na področju pluralnosti trga – zlasti glede preglednosti lastništva, uredniške neodvisnosti in sposobnosti medijev za dolgoročno preživetje. Poleg tega državno oglaševanje ostaja brez jasnih pravil in razdelitve sredstev. Novi zakon o medijih naj bi končno uvedel strožji nadzor, vključno z ocenjevanjem koncentracije lastništva, a zakonodajni postopek še poteka. Deležniki zato upravičeno dvomijo, da bo zakon res hitro sprejet, predvsem pa, ali bo prinesel resnično spremembo.

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) ostaja uradno neodvisna, vendar njene vodstvene kadre še vedno imenuje vlada, kar med poznavalci sproža pomisleke o političnem vplivu. Hkrati je kadrovsko in finančno podhranjena: oddelek, ki nadzoruje radio, TV in video vsebine na zahtevo, ima vsega 12 zaposlenih– kar je ob vseh obveznostih, ki jih prinaša nova medijska zakonodaja, zelo malo.

Slovenija se po zakonodaji približuje evropskim standardom, a v praksi je medijska pokrajina vse bolj nestabilna. Javna RTV se bori za preživetje, zasebni mediji razpadajo, nadzorni organi so prešibki, oglaševalski tokovi pa neurejeni. Manj novinarjev pomeni manj raziskovanja, več političnega vpliva pomeni manj neprijetnih vprašanj, in brez stabilnega financiranja javnih medijev je pluralna in neodvisna obveščenost javnosti močno omajana.

(TU BOŠ VSTAVILA IG OBJAVO)

Kako naprej?

Evropska komisija Sloveniji priporoča tri ključne korake: več rezultatov v boju proti korupciji (tudi na vrhu!), učinkovitejšo zaščito novinarjev ter vzpostavitev stabilnega, neodvisnega financiranja javnih medijev.

A najtežji izziv ostaja kultura. Kultura odgovornosti, spoštovanja pravosodja in resnega boja proti zlorabam. Čeprav se stvari premikajo, nas še veliko čaka, da bo pravna država nekaj, kar ne bo zvenelo kot fraza iz šolskega učbenika – ampak kot nekaj, kar vsak dan čutimo in živimo.

M.L.