Se spomniš tiste izjave predsednika poljske stranke Zakon in pravičnost (PiS) Jarosław Kaczyński, da je demografska slika na Poljskem slaba "zaradi določenega vedenja ljudi, še posebej žensk"? Kot smo pisale lani novembra v Tedenskih (s)pet, je zatrdil tudi, da "če se bo nadaljevalo stanje, ko do 25. leta ženske pijejo toliko kot njihovi moški vrstniki, ne bo otrok". Skratka, absolutne in popolne bedarije. Sam sicer nima otrok. ( ... I know.) Sicer je res, da podatkih poljskega statističnega urada rodnost na Poljskem nekaj let zapored upada. Leta 2020 je bila stopnja rodnosti 1.378, da bi se izognili zmanjševanju števila prebivalstva, pa bi morala biti 2,1. To pa sicer ni prav nič presenetljiv trend, in sicer kljub drakonskemu nadzorovanju ženskih teles v tej državi v obliki preprečevanja splava (več o tem na primer v tem prispevku).
So se pa v zadnjih nekaj letih kazali zanimivi izsledki v družboslovju na področju raziskovanja rodnosti. Nekoč je v splošnem veljalo, da na rodnost učinkujeta predvsem dva dejavnika (ki sicer seveda nista edina) - da višji dohodek in višja udeležba žensk na trgu dela navadno pomenita nižjo rodnost. Takšnen odnos je bil do neke mere razumljiv, saj veš, zdi se, da je žongliranje z otrokom na eni strani, kariero na drugi strani, srečnim zakonom, pa morda nekje še s skrbjo zase in svoje zdravje, izjemno težavna naloga. Kakorkoli, zdi se, da se stvari spreminjajo.
V državah z visokim dohodkom se je razmerje med dohodkom in rodnostjo izravnalo in v nekaterih primerih obrnilo, primerjave med državami pa kažejo, da je razmerje med udeležbo žensk na delovnem mestu in rodnostjo zdaj celo pozitivno. Nove teorije na tem področju izpostavljajo štiri dejavnike, ki olajšajo združevanje kariere z družino: družinska politika, kooperativni očetje, primerne družbene norme in prožni trgi dela.
Leta 1980 so imele bogate države z velikim številom žensk, ki so bile udeležene na trgu dela, nižjo stopnjo rodnosti kot revnejše države z več brezposelnimi ženskami. Premožni starši so za svoje otroke porabili več denarja in so jih zato želeli manj, zaposlene matere pa so imele višje oportunitetne stroške (= stroške neizbrane možnosti) pri vzgoji otrok. Glede na tovrstno sklepanje, bi se ob večji udeležbi žensk na trgu dela, rodnost morala zmanjšati. Toda do leta 2000, ko se je delež zaposlenih žensk v državah, kot sta Amerika in Velika Britanija, povečal za 17 %, se je ta trend obrnil. Med bogatimi državami je bila stopnja rodnosti najvišja v tistih, kjer je delalo največ žensk. Kaj se je spremenilo?
V zadnjih desetletjih so številne države šle skozi t. i. demografsko tranzicijo - revne države z visoko rodnostjo so postale bogate države z nizko rodnostjo. V nekaterih delih sveta je bil prehod tako dramatičen, da ni prišlo zgolj do upočasnitve rasti prebivalstva (kot posledica manjšanja rodnosti), število prebivalstva je začelo celo upadati. Primer tega je Japonska. Število ljudi na Japonskem se je zmanjšalo za približno 3 milijone, odkar je leta 2008 doseglo vrh pri 128 milijonih. Mnogi demografi sumijo, da upada tudi prebivalstvo Kitajske, ne glede na to, kaj trdijo uradni podatki države.
Vendar raziskave kažejo, da za stopnjo padanja natalitete sledi še ena stopnja. Kot pišejo v The Economist, na primer v pregledu literature Matthiasa Doepkeja in soavtorjev tako najdemo ugotovitev, da lahko v bogatih državah rodnost raste (ali vsaj pada počasneje), če to omogočajo norme, politike in urejenost otroškega varstva. Če je poskrbljeno za te tri dejavnike, ženske lažje kombinirajo družinsko življenje, otroke in kariero. V državah z, recimo, družinsko politiko, ki podpira družine, ali kjer očetje pogosteje prevzamejo večji delež skrbi za otroke, bi tako pričakovali, da bodo zaposlene ženske imele več otrok kot v preteklosti.
Eden od načinov, da ugotovimo, ali ta teorija drži, je primerjava stopenj rodnosti v državah z različnimi dohodki in udeležbo žensk v delovni sili. Leta 1980 so imele države v OECD z višjo stopnjo udeležbe žensk na trgu delovne sile nižjo stopnjo rodnosti. Do leta 2000 se je to razmerje obrnilo: države z višjo stopnjo udeležbe žensk na delovnem mestu so imele višjo stopnjo rodnosti. Od takrat se je slika nekoliko zameglila. Do leta 2019 so številke malo manj jasne, če upoštevamo BDP na osebo in ne le udeležbo na trgu delovne sile.
Če pa pogledamo znotraj držav, postane nov vzorec rodnosti jasnejši, kot pojasnjujejo v The Economist. Prispevek, ki so ga leta 2018 objavili Michael Bar in soavtorji, kaže, da se je v Ameriki negativni odnos med izobrazbo in rodnostjo, (prej je veljalo, da višja kot je izobrazba žensk, nižja je rodnost) spremenil v nekakšno obrnjeno kljukico. Ženske s podiplomsko izobrazbo imajo nekoliko več otrok kot ženske z dodiplomsko izobrazbo. Podoben vzorec velja, ko gledamo prihodke. Avtorji trdijo, da je vse večja dostopnost otroškega varstva zmanjšala težave pri kompromisu med družino in delom.
Tudi nekatere vlade poskušajo spremeniti demografsko sliko. Na primer, Madžarska matere s štirimi ali več otroki dosmrtno oprostila davka na dohodek - gre sicer za bolj sporen pristop, zlasti ker je Viktor Orban, predsednik vlade države, to utemeljil kot način za povečanje števila prebivalstva, brez da bi odpiral vrata priseljevanju. Pri tem je seveda treba opozoriti, da vsi politični posegi za spodbujanje natalitete niso enako učinkoviti. Delo Janne Bergsvik in sodelavcev ugotavlja, da čeprav nekateri ukrepi (vključno s subvencioniranim varstvom otrok) naredijo razliko, drugi (vključno s starševskim dopustom) dosežejo veliko manj. Kot še dodajajo v The Economistu, Doepke pravi, da se največja spodbuda za rodnost zgodi, ko se intervencije ujemajo z načinom delovanja družbe, s tirnico družbe. Zagotavljanje varstva otrok bo le malo pomagalo, če bodo družbene norme prisilile ženske, da ostanejo doma in skrbijo za otroke. Toda na Danskem, kjer očetje prevzamejo več odgovornosti za varstvo otrok kot v drugih bogatih državah, je zagotavljanje varstva otrok, ki ga subvencionira država, naredilo veliko razliko. Stopnja rodnosti v državi se je z 1,38 leta 1983 dvignila na 1,72 leta 2021.
M. L.