Veseli in radodarni božič, ki ga vsi poznamo in ga imamo radi, ni bil vedno tako vesel – še posebej ne na Finskem. Sodobna verzija Božička, ki je danes najbolj prepoznavna, je rezultat mešanice različnih zgodb in kultur, številne njegove ikonične lastnosti pa so bile njegovi zgodbi dodane skozi stoletja.
Ameriški Božiček se je razvil iz Sinterklaasa (temelji na svetem Miklavžu, zavetniku otrok), ki so ga v New York pripeljali nizozemski naseljenci v 17. stoletju. Sčasoma so različne skupnosti in posamezniki pomagali oblikovati podobo sodobnega Božička, ki so mu dodali delčke svojega izročila, kot so leteči severni jeleni in čarobna sposobnost, da se s svojim okroglim trebuhom lahko stisne skozi tanek dimnik.
Američan s finskimi koreninami Haddon Sundblom je podobo sodobnega dobrovoljnega Božička utrdil s svojimi znamenitimi božičnimi ilustracijami za Coca-Colo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. A njegova upodobitev Božička ne bi mogla biti dlje od prvotnega finskega Božička 'Joulupukkija'.
Joulupukki v prevodu pomeni 'Yule Goat'. Yule je predkrščanski poganski praznik, gre za zimsko praznovanje s pogostitvijo in žrtvovanjem, ki se je odvijalo v številnih germanskih kulturah. Kaj imajo pa koze s tem? Čeprav na žalost ni dokončnega odgovora, najbolj priljubljena teorija kaže, da so koze povezane z bogom Thorom. Bog neviht in plodnosti je Thor poveljeval kočiji, ki so jo poganjale koze, te pa so ljudje zaradi njega povezovali z letino in plodnostjo.
Tradicije so se razvijale tako kot po navadi in moški so se kot del obredov začeli oblačiti v kostume z rogovi. Na Finskem so bili "nuuttipukki", kot jim pravijo, zli duhovi, ki so hodili od vrat do vrat in zahtevali darila in ostanke hrane od praznikov.
To nas pripelje nazaj do 'Joulupukkija'. Finski Božiček je mešanica zgoraj omenjenega
'nuuttipukkija' in sodobnega Božička oziroma tako imenovanega Coca-Cola Božička. Nekje v 19. stoletju je postal dobronamerna oseba in raje, kot da bi zahteval darila, jih je začel deliti otrokom. Te dni Joulupukki obiskuje domove, da otrokom dostavi darila. Za razliko od ameriškega Božička ne uporablja dimnika - pozvoni in vljudno vstopi skozi vrata ter še vedno budne družine vpraša: "Onko täällä kilttejä lapsia?" (»Ali je tukaj kaj lepo vzgojenih otrok?«). Nosi rdeča oblačila in vozi sani, ki jih vlečejo severni jeleni (ki žal ne letijo), Korvatunturiju na Laponskem pa pravi dom.
V nordijskih državah so še vedno pogoste božične koze, na primer okrasne koze iz šibja. V mestih so včasih postavljeni veliki kipi iz protja, kot je koza Gävle na Švedskem.
Na nekaterih območjih Finske nuuttipukkiji še vedno obiščejo na dan svetega Knuta (Nuutinpäivä), ki je 13. januarja in je mešanica poganskega praznika in krščanskega Bogojavljenja ob koncu praznične sezone.
Kar zadeva Joulupukkija, številne zgodbe o njegovi temni preteklosti še vedno najdejo pot v sodobno zavest - toda ali so popolnoma točne? To je druga zgodba.
Sodobni Božiček in Coca-Cola
Podoba Božička, kot jo poznamo danes – vesel dedek v rdeči opravi z belim krznom, z okroglimi licami, iskricami v očeh in radodarno torbo – je predvsem rezultat mojstrskega trženja ameriške korporacije Coca-Cola. Sundblom je za model uporabil svojega prijatelja, upokojenca Louja Prentissa, in mu dodal človeško toplino, čemer so se ljudje zlahka prepustili. Sundblomov Božiček se je pojavljal v Coca-Colinih oglasih kar tri desetletja, njegova podoba pa je v veliki meri postala univerzalni simbol božičnih praznikov.
Zanimivo je, da Coca-Cola ni »izumila« Božička, kot nekateri zmotno verjamejo. Božiček v rdeče-belem je bil že prej prisoten v popularnih upodobitvah – na primer v ilustracijah Thomasa Nasta v 19. stoletju. A Coca-Cola je Božičku podarila njegov sodoben, vesel značaj in neustavljivo toplino. Ta Božiček ni več strašni duh ali zahteven obhodnik, temveč prijazen mož, ki prinaša veselje in toplino v domove.
Zanimivo je opazovati, kako se je podoba Božička razvijala pri različnih kulturah. Medtem ko je Coca-Colin Božiček globaliziral rdeče oblečenega dobrodušnega moža, v nordijskih državah še vedno ohranjajo tradicijo »Joulupukkija« in božične koze. V Rusiji praznike obiskuje »Ded Moroz« (Dedek Mraz), ki ga spremlja Sneguročka (Snežna deklica), v Italiji pa otrokom darila prinese prijazna čarovnica Befana.
Božiček tako ni le simbol veselja, temveč tudi dokaz, kako lahko različne kulture združijo stare mite z modernimi zgodbami.
S. S.
Comments