Bodimo popolni v svoji nepopolnosti

Sindrom izgorelosti bi lahko najkrajše opredelili kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki je posledica dolgotrajnega samoizčrpavanja s pretiranim delovnim in/ali čustvenim angažiranjem. Samoizčrpavanju pravimo tudi izgorevanje.


Vir: Unsplash

Če je bila še pred vojno najbolj tipična stvar, da so moški domov nosili denar in hrano, ženske pa so ostajale doma in skrbele za družino, se je v zadnjem času to precej spremenilo. Ženske so si poiskale službo in bolj kot kdajkoli prej si ženske želijo kariere, zasedajo podobne položaje v podjetjih kot moški in služijo enako ali celo več, nekatere celo preživljajo družine. Pa danes ne bo govora o patriarhatu ali matriarhatu, ampak konceptu sodobne družbe izgorelosti.

Sama sem se pred izgorelostjo znašla nekje štiri leta nazaj. Ljudje, ki so sicer izgoreli in ob tem čutili hude posledice, se mogoče ne bodo strinjali s tem, vendar sem vsekakor drvela v prepad, ki bi se lahko končal precej drugače, kot se je.

Čeprav sem del družine, v kateri so vsi poročeni in imajo otroke, sem si od nekdaj želela predvsem kariere. Biti prava #bossbabe, s svojim podjetjem in vsaj 12-urnimi delovniki. O družini takrat nisem pretirano razmišljala. Že v srednji šoli sem pisala za šolski časopis, igrala v dramskem krožku in pela v pevskem zboru. V četrtem letniku sem poleg vsega dela za maturo in vseh teh dejavnosti, obvezno morala hoditi še na višji nivo matematike in angleščine, seveda so me čakale še plesne vaje za maturantski ples, v soboto zjutraj pa priprave na certifikat iz angleščine – ki ga sploh nisem šla opravljati, samo želela sem si zagotoviti boljšo oceno na maturi in tako priti na želeni faks. Če so moji sošolci razlagali, kako popoldne spijo nekaj ur, sem sama večkrat hodila spat ob dveh zjutraj in vstajala ob šestih. Za maturo sem se učila po deset dni skupaj za en predmet. Pa naj poudarim - nimam se za perfekcionista, ker sem premalo natančna in premalo stremim k popolnosti.

Vse to se je nadaljevalo tudi na faksu. Dve društvi, študentski časopis, praksa, delo ponoči, delo med vikendi, vodja projektov itd. V gimnaziji je vse to šlo, ker sem se zraven tudi veliko gibala, na faksu toliko manj. Leto 2016 sem začela s tako hudo vnetimi ušesi, da mi je iz enega ušesa tekla kri. Dva dni kasneje smo imeli delovni dan za dogodek, na katerem sem bila vodja. Tri mesece kasneje, dva dni pred tem dogodkom, sem obležala in se nisem mogla premikati. Huda angina, ob kateri bi obvezno morala ležati. Naslednji dan sem že stala v predavalnici in pomagala pri pripravah, na dan dogodka pa sploh vedela nisem, da je karkoli narobe. Dva meseca kasneje vnetje mehurja, ki se niti po enem tednu jemanja antibiotikov ni izboljšalo. Pa še dva res bedna vikenda s prehladom, ko sem komaj živela. Moje telo ni dobilo niti primerne hrane (v tistem obdobju sem tehtala nekje 50 kg – najverjetneje moja najnižja teža v vsem »odraslem« življenju), niti telovadbe in ne dovolj spanca. Gibala se nisem nič, spat sem hodila ob dveh zjutraj, pojedla pa sem en sendvič na dan. In telesu je bilo dovolj, zato sem stalno zbolevala. 

A kaj se takrat dogaja v tvoji glavi? Ponosen si na to, da delaš kljub temu, da bi nujno moral ležati. Ponosen si na to, da si prelisičil telo in um ter premagal še eno bolezen. In niti za dve sekundi ne pomisliš, da bi se ustavil. Dokler te telo samo ne ustavi. 

Mene na srečo ni ustavilo telo ali popolna izgorelost. Pa bi najbrž prišla do tja, če ne bi septembra 2016 odšla na izmenjavo na Portugalsko. Kjer sem štiri mesece dobesedno umirila, ko sem gledala sošolce in prijatelje z res hudimi službami in novimi projekti. Padla sem v totalno depresijo, saj nisem vedela, kaj bi počela sama s sabo in s svojim življenjem. Tam je življenje potekalo počasi in umirjeno. Dan se pred deveto zjutraj ni začel, odmori dolgi petnajst minut so se podaljšali na 45 minut. In ker se sama ne znam niti malo prilagoditi, sem namesto, da bi uživala v brezdelju, jamrala in se imela slabo.

Dokler se nisem vrnila in ugotovila, da je bila izmenjava točno to, kar sem v tistem trenutku potrebovala. Grda streznitev, ki mi je pokazala, da delo ni vse. Da če bom kdaj delala 12 ur na dan, jih bom izključno zase, nikakor pa ne za druge ljudi. Da ima dan samo 24 ur in da si vsekakor življenja ne želim preživeti za štirimi stenami in s slabo vestjo, ker nečesa nisem naredila. Da vsaka stvar v življenju lahko počaka, razen ena: zdravje.

Izgorelost je huda bolezen, ki jo ima ogromno ljudi le kakšno leto starejših od mene. Poznam ljudi, ki se po nekaj tednov niso morali normalno dvigniti s kavča ali pa so doživeli adrenalni zlom. Pa to niso ljudje stari 40 ali 50 let, ampak le nekaj let več kot jaz. Predvsem veliko žensk je prepričanih, da lahko imajo vse: super kariero, odličen zakon, doma vedno pospravljeno, se gibajo vsaj štirikrat na teden, družabno življenje, obenem pa so na vseh teh področjih super uspešne. Naj vam zaupam skrivnost: ne, to ni mogoče. Ja, vse imamo lahko, brez težav. Ampak popolnoma normalno je, če stvari kdaj niso takšne kot bi morale biti, če nam kdaj nekaj ne gre po načrtu, če se kdaj skregamo s partnerjem in bi otroke nekam poslali, hiša pa že dva tedna ni videla metle. In to je ok. Ker je povsem ok, če ni vse v našem življenju perfektno. Ker prej kot bomo ugotovili in se sprijaznili, da ne moremo biti popolni in da popolnost ne obstaja, prej bomo lahko lepo in normalno živeli.

Sama sem štiri leta kasneje zelo hvaležna, da sem šla na Portugalsko, čeprav je bila daleč od tega, kar sem si takrat zamislila. Mi je pa odprla oči, da je življenje prekratko, da bi se razpolovili na pol. In da moramo obvezno poskrbeti za svoje dobro počutje, kar pomeni, da tudi kakšen vikend ne delamo ničesar in gledamo serije. S tem namreč ni popolnoma nič narobe, saj ni potrebno, da smo ves čas v pogonu in se ne znamo ustaviti. Nikakor ne moremo vsak dan 24 ur na dan dati 100% sebe v vsako stvar, ki se je lotimo. 

Zato prosim nehajmo promovirati kulturo hustlanja, pokažimo, da smo samo ljudje, prosimo za pomoč in predvsem se ustavimo in uživajmo v tem, da smo popolnoma nepopolni. Poiščimo ravnotežje med delom in vsemi ostalimi stvarmi, ki jih imamo radi.

K. R.