40 let organiziranega LGBTIQ+ gibanja pri nas: javno izražanje naklonjenosti še vedno ni zaželjeno

Od osamosvojitve Slovenije in razpada Jugoslavije, so se pravice LGBTIQ+ skupnosti precej izboljšale tako na pravnem in političnem področju kot tudi na družbenem. »Desetletja dela in prizadevanja aktivistk in aktivistov ter nevladnih organizacij so prinesla marsikatero spremembo na bolje,« so zapisali tudi na spletni strani Ljubljana Pride ter izpostavili, da se največji napredek kaže predvsem na področju istospolni partnerstev. To področje danes ureja Zakon o partnerski zvezi, ki istospolnim partnerjem podeljuje vse pravice zakona z izjemama posvojitve in biomedicinske pomoči. A boj do sprejetja tega zakona, ki je začel veljati maja 2016, v uporabo pa je stopil februarja 2017, je bil dolg in naporen.

Foto: Unsplash

Evropska komisija je 2019 izvedla raziskavo o pogledu Evropejcev na LGBTIQ+ skupnost, pri čemer jih kar 76 odstotkov meni, da si geji, lezbijke in biseksualci zaslužijo enake pravice, kot jih imajo heteroseksualci. V Sloveniji je odstotek nekoliko nižji – enake pravice za LGBTIQ+ skupnost podpira 64 odstotkov Slovencev. Slovenci smo glede te skupnosti sicer pri vseh raziskovanih temah pod povprečjem Evropske unije. 60 odstotkov Slovencev tako meni, da ni nič narobe, če imata dve osebi enakega spola spolno razmerje, dva odstotka več pa podpira poroke istospolnih parov.


Le 48 odstotkov Slovencev meni, da bi morale imeti transpolne in transeksualne osebe pravico do spremembe spola, še manj, zgolj 39 odstotkov, pa meni, da bi morali uradni dokumenti poleg možnosti izbire med moškim in ženskim spolom imeti še tretjo dodatno opcijo – drugo.


Slovenci prav tako manj podpiramo javno izražanje naklonjenosti. 72 odstotkov Slovencev sicer ne bi čisto nič motilo, če bi se v javnosti poljubila moški in ženska, vendar pa ta odstotek drastično pade, če bi se poljubili dve ženski (42 odstotkov), še nižji odstotek pa je pri poljubu dveh moških (33 odstotkov). Vendar pa se je sprejemanje LGBTIQ+ skupnosti kljub temu, da imamo še dolgo pot do popolne socialne enakosti, zagotovo močno izboljšalo.


Da je potrebnega kar še nekaj dela na tem področju, so poudarili tudi pri ljubljanski paradi ponosa. Letos smo obeležili že 20. obletnico od prve parade ponosa v Sloveniji in skoraj 40 let organiziranega LGBTQ+ gibanja. »Opažamo, da v zadnjih letih napredek na področju LGBTIQ+ pravic stagnira, izražanje sovraštva proti tej skupnosti pa narašča,« so zapisali na spletni strani parade ponosa ter izpostavili, da Slovenija na žalost sledi nekaterim političnim trendom, ki se trenutno usmerjajo k na splošno manj demokratičnim usmeritvam, kar pa lahko rezultira tudi v manjšanju pravic za LGBTIQ+ skupnost.


Foto: Unsplash

Še pred osamosvojitvijo Slovenije so bila v preteklosti zaradi moči Rimokatoliške Cerkve in katoliškega cerkvenega prava homoseksualna razmerja v Sloveniji ilegalna in kot taka tudi kaznovana s prisilnim delom ali celo usmrtitvijo vpletenih. Tako je Marija Terezija leta 1749, v prvem dokumentiranem sojenju homoseksualnima osebama pri nas, izdala ukaz usmrtitve Petra Vombka in Antona Gabrovca. Sodnik v primeru je sicer obtoženima zaradi olajševalnih okoliščin alkoholiziranosti izdal milejšo kazen izgona in prisilnega dela, vendar se Marija Terezija z obsodbo ni strinjala.

Kasneje v Jugoslaviji je Kazenski zakonik iz leta 1959 narekoval, da so vsa homoseksualna dejanja nezakonita. Šele leta 1976 so sprejeli nov kazenski zakonik, v veljavo je stopil leto kasneje, ki je dekriminaliziral homoseksualne spolne odnose. Z njim so bile odstranjene vse diskriminatorne odločbe. Zanimivo pri tem je, da v stari zakonodaji niso omenjali razmerij med dvema ženskama, temveč zgolj razmerja med moškimi.


Z osamosvojitvijo Slovenije so se pravice LGBTIQ+ skupnosti počasi izboljševale. Ustava Republike Slovenije je v 14. členu vsem zagotavljala enakost pred zakonom ne glede na njihovo spolno usmerjenost. Leta 2006 je v Sloveniji postala zakonita registrirana istospolna partnerska skupnost, a je tudi ta pravica imela določene omejitve, ki so se kazale prek omejenega dedovanja, socialnega varstva in pravicami najbližjih sorodnikov. Tri leta kasneje je Ustavno sodišče ugotovilo tudi, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti kršil prav 14. člen o nediskriminaciji. Tako je sodišče zahtevalo, da se neskladnosti odpravijo.


Naslednja večja sprememba je sledila leta 2011, ko je državni zbor sprejel Družinski zakonik. Ta je uvedel tudi partnersko skupnost, ki je bila določena kot življenjska skupnost dveh moških ali žensk, končno pa je imela tudi enake pravice oz. pravne posledice kot zakonska zveza. Družinski zakonik pa je uvedel tudi zunajpartnersko skupnost, ki je bila definirana kot življenjska skupnost dveh oseb istega spola, ki nista sklenila partnerske skupnosti, vendar ni razlogov, da bi bila njuna partnerska skupnost neveljavna. Bilo je le nekaj stvari, določenih z zakonom, ki so bile med zakonsko zvezo in partnersko oz. zunajpartnersko skupnostjo različne. Med temi je bilo tudi to, da istospolna partnerja nista smela posvojiti otroka in da ni dovoljeval umetne oploditve. Dovolil pa je to, da eden izmed partnerjev posvoji otroka drugega partnerja.


Vendar pa je bil zakon na referendumu leta 2012 zavrnjen. Pred referendumom sta se močno izpostavili dve struji – tista, ki je podpirala sprejetje referenduma, in tista, ki je izvajala močno kampanjo proti sprejetju zakonika. Slednja je svojo kampanjo utemeljevala predvsem na lažeh in zavajanju. Trdili so namreč, da Družinski zakonik omogoča nadomestno materinstvo, umetne oploditve in skupne posvojitve, kar je bilo v zakonu sicer izpostavljeno, kot izjeme, ki jih zakonik ne dovoljuje. Pri kampanji proti zakoniku so pomagali tudi nekateri duhovniki.


Podobno se je zgodilo tri leta kasneje, ko je državni zbor ponovno izglasoval legalizacijo istospolnih porok. Po glasovanju je slovenska javnost ponovno zavzela dve struji in tista proti legalizaciji je svojo kampanjo zasnovala na širjenju laži in dezinformacij. Na referendumu so tako ponovno zavrnili, da bi homoseksualnim osebam dodelili več pravic.


Z letom 2016 lahko istospolni pari svojo skupnost registrirajo tudi izven uradnih prostorov upravne enote. Istega leta je državni zbor ponovno odobril izdajo zakona, ki istospolnim parom podeljuje vse pravice zakona, z izjemo posvojitve in oploditve z biomedicinsko pomočjo. Nasprotniki so ponovno zahtevali referendum, vendar ga takratni predsednik državnega zbora Milan Brglez ni dovolil. Tako je zakon začel veljati še istega leta, leto kasneje pa je tudi stopil v uporabo.

M.P.