Odkar smo postavile portal BigSister mineva že skoraj štiri leta. 3 (zdaj 4) zagnane novinarke, ki so si želele portal, na katerem lahko pišejo, o stvareh, o katerih se v klasičnih medijih premalo ali pa sploh ne piše. Danes je to moj zadnji tekst (vsaj za nekaj časa). Zakaj?
Zato, ker sem kot sem zapisala v prejšnji objavi, je sprememba edina stalnica. Nisem več ista oseba, kot sem bila štiri leta nazaj. Danes mi enostavno določene stvari predstavljajo večji stres kot navdušenje. In res stremim k temu, da res delam (vsaj v popoldanskem času) stvari, ki me pomirijo, me ne spravijo v dodaten stres in me kličejo ter poskrbijo za mojo skrb mentalnega zdravja. Priznam, da mi je to pisanje postalo prej obveza kot veselje. In čeprav mi je danes težko, ker vem, da se zaključuje eno lepo obdobje, vem da to ni za vedno. Ker še vedno rada pišem in vem, da bo prišlo obdobje, ko bom spet z največjim veseljem napisala več tekstov. Ko mi to ne bo obveza.
Priznam, da sem v zadnje pol leta svoja pisanja raje začela beležiti v dnevnik. Prvič po zelo dolgem času v roke raje vzamem pisalo in blok ter tja izlijem vsa svoja čustva, misli, težave in vse, kar me bremeni. Enostavno sem trenutno v fazi, ko mi ni do deljenja vsega tega z zunanjimi ljudmi. Ja, na vsake toliko časa, je fino kaj napisati in predstaviti drugim, a trenutno mi to ne ustreza.
Big Sister mi je dal ogromno - nova prijateljstva, nove tematike, prostor, kjer sem lahko zapisovala svoje misli, svoje občutke, svoje sprejemanje same sebe. Z njim sem odrasla in postala druga oseba, drugačna različica same sebe. Spoznala sem nove sogovornike, čeprav priznam, da sem se najraje lotila pisanja o svojem razmišljanju, o deljenju, kaj se dogaja v mojem življenju. Tudi tukaj bi lahko rekli, da je šlo za eno tako pisanje dnevnika, čeprav ne tako pogostega in tako poglobljenega.
Postala sem precej bolj zaseben in introvertiran človek, o stvareh redko razlagam, razen svojim najboljšim prijateljem, družini, fantu in terapevtki. Sama se veliko ukvarjam z različnimi vprašanji, razmišljam o tem, kako želim živeti, kdo želim biti čez deset let in kako se bom spopadla z vsemi stvarmi, ki mi jih bo življenje še prineslo na pot. Rada imam ta umirjen prostor tudi v svoji glavi in enostavno si trenutno ne predstavljam ničesar boljšega zase.
Verjamem, da bodo ostale punce še naprej objavljale res zakon vsebine, take, ki se jih vedno splača prebrati vsaj enkrat, takšne, ki ti dajo misliti in takšne, ki jih boste res težko našli, na katerem izmed ostalih medijev.
Z ostalimi pa kot pravijo to ni nasvidenje, ampak se beremo ... kmalu :)
K. R.
Comments