top of page

'Redna molitev nama pomaga pri zavedanju najine majhnosti'

V današnjem svetu, kjer se sodobna tehnologija prepleta z duhovnostjo, nastajajo številni zanimivi projekti, ki povezujejo ljudi z različnih področij življenja. Eden takšnih projektov je podcast Do nebes, ki ga ustvarjata Živa in Brina, dve mladi punci, sestri v Kristusu, kot se opišeta sami.

Vir: Osebni arhiv

Živa, stara 21 let, študira prehransko svetovanje, dietetiko na Fakulteti za vede o zdravju na Univerzi na Primorskem. Poleg študija si čas krajša z ustvarjanjem, sprehodi, ogledom dobrih filmov in druženjem s prijatelji. Njen življenjski tempo je uravnotežen s kombinacijo študijskih obveznosti in prostega časa, kjer najde navdih za svoje ustvarjalne projekte. Brina, prav tako stara 21 let, študira teologijo na Teološki fakulteti na Univerzi v Ljubljani. Njeni hobiji vključujejo petje, branje, reševanje križank, gledanje serij, včasih pa tudi preprosto uživanje v trenutku. Njena študijska pot jo vodi globoko v razumevanje vere, kar obogatitev prinaša tudi v njun skupni podcast.


Skupno romanje v Assisi leta 2022 je bilo tisto prelomno srečanje, kjer sta začutili globoko povezavo in prijateljstvo, ki je zraslo v duhovno sestrstvo in skupno ustvarjanje podcasta. Do nebes je prostor, kjer delita svojo vero, izkušnje, izzive in veselje ter nagovarjata poslušalce s svojo iskrenostjo in predanostjo.



Kaj vaju je navdihnilo, da ste že tako mladi začeli snemati podkast o svojem odnosu z Bogom?

Obe sva si želeli ustvarjati na takšen način, vendar si tega nobena ni upala narediti sama. Poslušava nekaj tujih katoliških podkastov, ampak nisva našli nobenega, kjer bi mladi nagovarjali mlade, sploh pa ne v slovenščini. Dolgo sva se pogovarjali o tem, da čutiva, da naju Bog kliče, da na takšen način oznanjava. Seveda pa je bil prisoten strah, da sva premladi in ne veva dovolj, da bi lahko o tem karkoli pametnega povedali. Po letu in pol redne molitve v ta namen nama je Sveti Duh dal dovolj moči in poguma, da sva začeli deliti svoj odnos z Bogom tudi z javnostjo.

 

Kako se je vajina verska pot razvijala od otroštva pa do zdaj in kateri ključni trenutki so oblikovali vajina prepričanja?

Živa: Zagotovo je imela veliko vlogo tukaj moja družina, moj oče. Ključni trenutek pri oblikovanju moje vere se je zgodil, ko sem imela 17 let in se me je v težkem obdobju Gospod dotaknil. Takrat sem v enem tednu začela verjeti v Boga in mu zaupati ter slediti. Pri tem so mi malo pomagala družbena omrežja, predvsem pa prijatelji, ki so me obkrožali in družina.

 

Brina: Krščena sem bila že pri treh mesecih, vendar sem na verouk hodila zgolj iz tradicije. Zgled mi je bila babi, ki je vsako nedeljo hodila k maši. Po njeni smrti pa se je Bog zelo dotaknil moje mami, ki je od takrat naprej vsako nedeljo pri maši in zadnjih nekaj let tudi aktivna v župniji. Ključni trenutek na moji poti oblikovanja vere je bil prejem zakramenta svete birme. Po birmi sem se vključila v župnijo (oratorij, mladinski verouk, pevski zbor …) in začela postavljati temelje v odnosu z Bogom. Vmes so se nekajkrat porušili in sem jih začela graditi znova. V zadnjih nekaj letih pa so mi velik zgled prijatelji, ki me obkrožajo, pa tudi redovnice in duhovniki, ki jih spoznavam tekom življenja.


To je odnos, ki je na prvem mestu.

 

Sta kdaj doživeli trenutek dvoma ali skepticizma glede svoje vere, in če da, kako sta se s tem spopadli?

Živa: Seveda. Dvomi pridejo in nas utrdijo, ker pomislimo, zakaj sploh verujemo. Mene so zelo  prepričali znanstveni dokazi, da je Jezus res živel, Marijina prikazovanja, evharistični čudeži … Pomagalo mi je tudi, da sem se spomnila, kako je Bog deloval v mojem življenju. Nemogoče je, da to ne bi bil Bog. Božji načrt odrešenja je res čudovito splaniran in tega ne bi bil sposoben načrtovati človek. Zelo osnovne stvari, kot sta narava in človeško telo me zelo očarajo in v njih vidim Božje stvarstvo. Ko pride dvom, je ključno, da se kljub temu odločim, da bom zvesta Bogu in da bom verovala.

 

Brina: Se bom kar strinjala z Živo. Dvomi so se pojavili. Z njimi sem se spopadla na zelo podoben način kot Živa. Pri ozaveščanju tega, da se odločim, da bom verovala kljub dvomom pa mi je najbolj pomagal Torinski prt in obisk Fatime (in ostalih romarskih središč, kjer se je prikazovala Marija).


Vir: osebni arhiv

Kaj vam v teh trenutkih pomaga, da ostaneta prizemljeni?

Redna molitev nama pomaga pri ponižnosti in zavedanju najine majhnosti. Zelo pomemben je odnos z Bogom. Trudiva se v polnosti zaupati Njegovemu načrtu in mu predajati vse težave in preizkušnje pa tudi vse lepe stvari, ki se nama dogajajo. On naju vodi po najini zemeljski poti do nebes.

 

Kakšno vlogo ima molitev v vajinem vsakdanjem življenju in ali sta z molitvijo doživeli kakšne močne ali preobražajoče trenutke?

Molitev ima seveda zelo pomembno vlogo v najinem vsakdanu. Pomaga nama pri osmišljanju najinih življenj tudi v težkih trenutkih in preizkušnjah. V molitvi se nama Bog razodene v vsej svoji veličini. Pomaga nama pri zavedanju, da je On res najin oče in naju ljubi točno takšni, kot sva. S pomočjo molitve sva se naučili sprejemati Njegov načrt, ki ni vedno enak najinemu.


Živi je molitev zelo pomagala, ko je molila za druge in zase in so bile njene želje uslišane. Molitev jo je naučila kako si pustiti biti ljubljena. Brini pa je molitev zelo pomagala pri tem, da se trudi videti dobro v vsakem človeku in si upa stopati iz cone udobja.

 

Kako ohranjata zdravo ravnovesje med svojim duhovnim življenjem in drugimi vidiki svoje identitete, na primer kariero, odnosi ali osebnimi interesi?

Živa: Vsak dan si vzamem čas za Boga. To je odnos, ki je na prvem mestu. Takoj, ko vstanem, eno uro namenim Bogu. Ta čas preživim v molitvi, branju Svetega pisma, izročanju prošenj in zahval. Enkrat v dnevu zmolim rožni venec. Poskusim si vzeti čim več časa in iti k sveti maši tudi med tednom. Seveda pa duhovno življenje ni samo kontemplativna molitev, ampak so lahko tudi razna dejanja, ki jih darujem Bogu tekom dneva.

 

Brina: Odnos z Bogom je moja prioriteta. Pri ohranjanju ravnovesja je zelo pomembna rutina. Jutranje in večerne molitve enostavno ne izpustim nikoli. Zjutraj vedno molim po namenih ljudi, ki me prosijo za molitev in za ljudi, za katere redno molim. Zvečer pa skupaj z Bogom preletim svoj dan in se mu zahvalim za vse, kar se je zgodilo. Trudim se tudi vsak dan hoditi k sveti maši, brati Sveto pismo in moliti rožni venec. Predvsem se učim, da je okej, če kdaj kaj ne gre po planu. Velikokrat si namreč preveč natrpam urnik in na koncu ne zmorem vsega. Vsako leto si v beležko na telefonu napišem prioritetno lestvico svojih aktivnosti in se je držim. Tako si v svoj vsakdan lažje razporedim tiste pomembnejše stvari in tiste, ki lahko kakšen dan počakajo.



Ali lahko delite trenutek, ko ste začutili otipljivo povezavo z Bogom ali doživeli božanski poseg v svoje življenje?

Živa: Najbolj ključno je bilo v tistem tednu, ko sem se spreobrnila, ko sem prejela dar vere. Takrat se me je Bog prvič dotaknil skozi Sveto pismo. Začela sem brati evangelije in spoznala Boga. Začutila sem, da je On z mano, da se ne rabim spremeniti, da me bo ljubil brezpogojno, ker sem že ljubljena.


Brina: Boga vedno najbolj začutim pri adoraciji ali preko drugih ljudi. Za vedno mi bo v spominu ostal trenutek, ko sem se pogovarjala z eno redovnico o tem, kako mi je težko začutiti Boga, ona pa mi je predlagala, naj grem vsak dan pred križ, opazujem Jezusa in 10-krat na glas rečem: "Jezus, hvala, ker me ljubiš". Najprej se mi je zdelo malo nenavadno, vendar sem to vseeno naredila. Po nekaj tednih sem zares začutila Jezusovo bližino. Klečala sem v klopi in po drugem vzkliku začutila cmok v grlu. Nisem mogla nadaljevati. Po licih so mi pritekle solze in v tistem trenutku sem na ramenih začutila težo rok. Najprej sem pomislila, da me je kakšen prijatelj videl v cerkvi in me prišel pozdraviti, zato sem se obrnila, ampak okoli mene ni bilo nikogar. Takrat sem dojela, da je to Bog. Neopisljiv občutek.

 

Kaj bi svetovali drugim mladim, ki raziskujejo svojo vero ali se spopadajo s svojimi prepričanji?

Iščite resnico ne glede na vse. Če jo želite najti, jo boste. Jezus pove: "Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo" (Mt 7,7). Povejte mu, da želite verovati vanj in vas bo uslišal. Naj vas ne bo strah prositi Boga, naj vam pokaže, da obstaja. Prosite ga, da se vam razodene in vam pokaže svojo brezpogojno ljubezen.

 

Kako svojo vero vključujete v vsakodnevne interakcije in odnose z drugimi, tako na podcastu kot zunaj njega?

Vero živiva in enostavno je del najinega vsakdana. V interakcijah in odnosih z drugimi jo vključiva že samo s križem pred in po obroku, v pogovoru o tem, kaj sva počeli čez vikend, z izrazi kot so "Bogu hvala", "Bog žegnej", "Z Bogom"  … Ni naju strah tega pokazati in v bistvu pride samo od sebe, ker bi to počeli tudi, če bi bili sami. Za podkast pa moliva vsaka posebej in skupaj, v samih epizodah pa tako ali tako govoriva o Bogu in veri.


S podkastom izpodbijava te stereotipe zgolj s tem, da sva ranljivi.

 

Kakšne napačne predstave imajo po vašem mnenju ljudje o mladih odraslih in njihovem odnosu z Bogom ter kako s svojim podkastom izpodbijata te stereotipe?

Ljudje največkrat mislijo, da je Bog zelo strog, neljubeč, rigiden. Da je odnos z njim poln pravil, ki te samo omejujejo. V resnici pa je odnos z Bogom ravno nasprotno. Za vsemi temi pravili (10 zapovedi) je ogromno ljubezni. Živeti zanj je najbolj osvobajajoč občutek, ker nas ljubi, izpolnjuje, sprejema. Želi sodelovati z mano, da bi izpolnjevala Njegovo voljo, ampak hkrati daje svobodno voljo, zato včasih delamo napake. Kljub svobodni volji pa se naše želje in načrti niti približno ne morejo primerjati z Njegovimi. Sploh si ne moremo predstavljati, kako dobre so stvari, ki jih ima pripravljene za nas. Velikokrat ljudje mislijo, da niso vredni Božje ljubezni, ker so že preveč "zabredli" oz. zagrešili. Ampak ravno to je popolnoma napačno prepričanje. Bog nam je pripravljen vse odpustiti, vsakič znova in nas kljub vsem našim napakam še vedno brezpogojno ljubi.

 

Dosti ljudi misli, da je Cerkev mrtva, zastarela in da je odnos z Bogom nekaj za "stare mame". Tvoj odnos z Njim je individualen. On te nagovarja na način, ki ga boš ti najbolj razumel. Je razumljiv, ti odpušča, se te veseli. Takšen odnos pa niti najmanj ni dolgočasen. V resnici je zabaven, ljubeč, zanimiv in z Njim življenje res postane zelo zanimivo. 

 

S podkastom izpodbijava te stereotipe zgolj s tem, da sva ranljivi. Poveva tako, kot je. Tudi midve sva samo grešnici. Nihče ni popoln, tudi nama gre kdaj slabo in nama je težko sprejeti Njegov načrt, ampak vztrajava in se trudiva.


Vir: Osebni arhiv

Kaj menita o spornih temah v religiji, kot so pravice LGBTIQ+, vloga žensk v cerkvi ali prepletanje vere in politike?

Bog, ki nas ima brezpogojno rad, je resnično prišel na Zemljo, da je prinesel resnico o Bogu in človeku. Kaj je naš smisel in kako naj živimo v polnosti, da bomo nekoč živeli v večnosti z Njim. Kot piše v Katekizmu katoliške Cerkve (KKC 2358), si ljudje svojega homoseksualnega stanja niso izbrali sami in jih je treba sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo.

"Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničijo Božjo voljo, in če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi njihovega stanja" (KKC 2358). Cerkev samo prenaša in razlaga to izročilo, ki je v samem bistvu najgloblja resnica o človeku. Njen cilj je, seveda, da vsi pridejo k Bogu. Neizogibno je, da ob tem pride v konflikt z ljudmi in družbo, ki misli drugače.

 

Ženske imamo v Cerkvi čudovito vlogo. Soustvarjamo življenje z Bogom. Poklicane smo k materinstvu, ki ga lahko živimo v vlogi redovnice, sestre, matere. Cerkev je Kristusova nevesta. Duhovniki, ki upodabljajo Jezusa Kristusa, bodo vedno moški in v tem ženske nismo čisto nič prikrajšane. Najveličastnejša vloga je bila namenjena Mariji, ki jo je nesebično sprejela in postala Božja mati. Ona je v katoliški veri, poleg Boga, najbolj cenjena oseba. Zato nam je lahko Marija velik zgled v sočutnosti do sveta, da smo materinske, da ljubimo in da v nas začne živeti Kristus. Konec koncev pa lahko ženske v cerkvi sodelujemo marsikje. Lahko učimo verouk, beremo Božjo besedo, krasimo cerkev …

 

Ali sta že kdaj doživeli močno nasprotovanje ali kritiko, ker sta odkrito govorili o svoji veri, in kako se odzivata na skepticizem?

Kritike seveda nikoli ni lahko slišati. To sva pričakovali, ker se zavedava, da je vera občutljiva tema. V kolikor gre za konstruktivno kritiko, sva zanjo kvečjemu hvaležni, ker nama daje prostor za napredek in izboljšavo. V kolikor pa gre za močno nasprotovanje pa si poskusiva ne preveč jemati k srcu.


Olajševalna okoliščina je ta, da sva dve in lahko druga drugo opomniva, zakaj to počneva in kaj oziroma kdo je razlog, da sva to sploh začeli. Ogromno pripomore tudi to, da ena za drugo moliva in s tem samo krepiva najin odnos z Bogom, ki pa nama vsakič znova daje potrditve, da je prav, da sva se ne glede na kritike, ki prihajajo, odzvali Njegovemu klicu.

 

Kakšni so upi in želje za prihodnost podkasta?

Na pogovor bi radi povabili tudi kakšne goste. Želiva si ustvariti okolje/prostor, kjer bi mladi lahko našli kaj zase, spoznali Boga in utrdili odnos z Njim. Najbolj pa si želiva, da bi mladi več molili in bolj ljubili Boga ter z večjo odločnostjo, brez sramu in s pogumom živeli življenje skupaj z Njim.


S. S.

Comentários


bottom of page