Turčija, dežela orienta. Dežela tradicije, umetnosti, zgodovine in kulture. Ob tem pa tudi moja prva solo destinacija. Tokrat ne bomo začeli na začetku zgodbe, pač pa kar na sredini. Ko sem prispela v prelepo historično mestece Mardin.
Nekoč pred davnimi časi … v Mardinu
Osupljivo mesto na jugovzhodu države te takoj popelje nekam v daljno zgodovino, ko so se na tržnicah dogajale izmenjave, ko so živeli sultani in ko si se moral po tlakovanih cestah prebijati s kočijami.
Stari zidovi šepetaje pripovedujejo zgodbe v siriščni, arabščini, armenščini, kurdščini, toranščini, turščini in aramejščini, starodavnem semitskem jeziku, za katerega so verjeli, da ga je nekoč uporabljal Jezus. Ja, vse to je mestece Mardin, ob katerem v trenutku pomisliš na stari orient in arabsko kulturo.
V samem središču mesta leži impresivno staro mestno jedro, na hribu nad njim pa ostanki nekdaj mogočne trdnjave. Obiskovalce mesta zagotovo očarajo tudi ozke mestne ulice, kamnite peščene stavbe z ravnimi strehami, na katerih se bohotijo kavarne, bari, restavracije ali le terase tamkajšnjih prebivalcev. Razgled na dolino pa … osupljiv. V pobočje hriba postavljene terasaste hišice pa gledajo na zeleno dolino Mezopotamije.
Skozi zgodovino je mestece predstavljalo dom številnim civilizacijam; v preteklosti so si namreč območje lastili številni: od Arabcev, do Rimljanov in Bizantincev, pa tudi Perzijcev in Kristjanov. Območje je bilo poseljeno že v davni bakreni dobi, elementi večtisočletne zgodovine pa so v Mardinu ostali vse do danes. Zato tudi ni čudno, da ob sprehajanju po mestecu skoraj pozabiš, v katerem obdobju živimo zdaj.
Mešanje kultur in običajev
S svojo lego v bližini meje s Sirijo tudi ni presenetljivo, da precejšnji delež mestnega prebivalstva predstavljajo Kurdi, sicer v Turčiji precej zanemarjena ali celo osovražena manjšina. Ženskam je zato v tem predelu priporočljivo nekoliko večje zakrivanje – pokrita ramena in daljša dolžina kril ali hlač. Kljub temu sem se sama v času visokih majskih temperatur po mestu s kratkimi hlačami in golimi rameni sprehajala precej »razuzdano«, a tudi brez večjih težav.
V mestu sicer prebiva tudi večje število Arabcev in sirskih kristjanov. Mešanje kultur pa ne opazimo le v arhitekturi, Turčija je sicer znana tudi po prepletu kristjanske in muslimanske kulture, temveč tudi v njihovem obnašanju, oblačenju in seveda hrani.
Z mediteranskim podnebjem so tu doma citrusi, prav tako pa tudi mesne jedi. Pozabiti ne smemo tudi na njihovo tradicionalno regionalno vino, ki ga pridelujejo na območju. In seveda na pravi obilen turški zajtrk s turškim čajem … čeprav sem sama veliko bolj pristašica kave.
S tako bogato kulturo in tudi zgodovinsko dediščino, pa ta je jugovzhodni biser pravi raj za nekoliko bolj drzne turiste, ki želijo okusiti staro kulturo te orientalske države. Ob tem pa lahko raziščejo tudi ostale iskrice tega zgodovinskega predela države, kot so Diyarbakir ali Urfa, za bolj športne tipe turistov pa številne turistične organizacije pripravijo tudi izlet na čudovito goro Nemrut.
Dežela prečudovitih konjev
Iz orientalske kulture pa skočimo v še eno precej bolj znamenito turistično destinacijo – Kapadokijo. Tako kot je Mardin navduševal s človeško arhitekturo, Kapadokija navdušuje z arhitekturo narave.
Regija v osrednjem delu Turčije je s svojimi pravljičnimi »dimniki« (peščenimi skulpturami, ki sta jih vreme in erozija preoblikovala v gobam podobne osamelce) in baloni na vroč zrak svetovno znana turistična destinacija. Ob tem pa tudi številne jame, ki na območju spletajo zapleten podzemni sistem.
Čeprav to ni zagotovo dokazano, pa vam bodo prebivalci o regiji povedali, da njeno ime pomeni »dežela prečudovitih konjev«. Te naj bi v zgodovini prebivalci kot darilo ali davek namenjali perzijskemu kralju. A razlag je več, tudi ta, da je ime regije povezano z bogom Khepatom.
Pa naj si gre v opisovanju prečudovitih konjev le za laž, kanček resnice ali del zgodovine, zgodbe in pokrajina tudi tu omogoča, da z mislimi popotujemo v zgodovino, kjer so vojščakih na mogočnih žrebcih galopirali po tej vulkanski pokrajini.
Podzemna mesta Kapadokije
Zaradi tipa pokrajine, ki so jo oblikovali vulkani, kot so mi povedali tamkajšnji prebivalci, naj bi se eden od spečih vulkanov v zadnjem času začel znova prebujati, je Kapadokija prepredena z osupljivim jamskim sistemom. V jamah so ljudje živeli, v njih so se srečevali, obedovali in molili.
Nekatere takšne, kot so jih odkrili, druge že modernizirane, s peljano elektriko in vodo. Ene preproste in prazne, druge s čudovitimi poslikavami, ki pa so jih lovci na zaklade pogosto že močno izropali ter uničili. A uničenja niso povzročili le oni, temveč tudi verniki, ki so po odhodu iz jam s seboj odnesli del poslikav (večinoma oči ali obraze svetnikov).
Ker je bilo skozi zgodovino območje pogosto napadeno, pa so pod celotno regijo ustvarili ogromno podzemno mesto. V osmem in sedmem stoletju pred našim štetjem naj bi prva podzemna mesta zgradili Frigijci. V celotnem podzemnem sistemu pa bi v primeru invazije lahko živelo več tisoč ljudi.
Jame so tako v 14. stoletju varno zatočišče nudile Kristjanom, ki so se tja zatekli pred Mongoli. Prav tako pa so na pomoč priskočile v 20. stoletju, ko so se prebivalci v podzemnih mestih skrili pred preganjanjem v času Otomanskega cesarstva. Leta 1923 so podzemna mesta zapustili še zadnji prebivalci, ponovno pa so jih odkrili 40 let kasneje.
Cerkve, hiše, podzemna mesta … to pa niso edina čudesa jam v Kapadokiji. Še en se razteza vsem na očeh – prav poseben jamski grad, ki je s svojo pojavo popolnoma drugačen tistim, ki jih poznamo iz pripovedk o princih in princesah. V resnici izgleda bolj kot velika skalnata gomila, v kateri zevajo številne odprte luknje, na vrhu pa plapola turška zastava.
Opravljene aktivnosti v Mardinu in Kapadokiji:
- Pohajkovanje po mestih
- Obisk cerkva, mošej in gradu
- Uživanje v lokalni hrani
- Polet z balonom v Kapadokiji
- Obisk naravnih znamenitosti: podzemno mesto, dimniki in jame
- Spanje v jami v Kapadokiji
- Spanje v tipični arabski hiški v Mardinu
Vredno obisk? Zagotovo! In zagotovo vredno tudi ponovnega obiska 😉
M.P.
Comments