Tutu, baletni copati, tesno speta figa in elegantna drža. 23-letna Neža Rus živi sanje večine deklet, ki so si kot majhne punčke želele postati baletke. Navzven blišč in glamur, za rdečo zaveso pa gora trdega dela, neomajna vztrajnost in včasih celo odrekanje. Da lahko balerina zažari na odru, je potrebno mnogo več kot le želja, potrebna je predanost.
Neža se je nad baletom navdušila, ko je bila stara štiri leta in jo je mama peljala na ogled Labodjega jezera: »Takrat sem se, kot večina mladih deklet, zaljubila v lepe kostume in ples na konicah prstov.« Sprva so jo starši vpisali v privatno baletno šolo, z leti pa je njeno navdušenje nad baletom le še raslo, zato je šolanje nadaljevala na Ljubljanskem konservatoriju. »Težko določim trenutek, ko sem se odločila, da se želim s tem ukvarjati profesionalno, vendar se je velik preskok zagotovo zgodil s prihodom na srednjo baletno šolo,« je povedala. Tam je začela tudi bolj osredotočeno delati proti cilju, da jo opazijo v Ljubljanski operi.
Z gledališkega sedeža je poklic baletne plesalke videti zelo romantično, a v ozadju so potrebne dolge ure napornih priprav in treningov. Najprej se morajo plesalci koreografijo naučiti, jo zvaditi ter nabrati kondicijo, da lahko celotno predstavo izvedejo brezhibno: »Predstava je tako zgolj pika na i, ko se lahko prepustiš in uživaš v plesu.« V obdobjih, ko imajo veliko dela, jim ne ostane kaj dosti časa za druge stvari, saj imajo vmes več ali manj čas le za kosilo. »Faks sem za nekaj časa dala na stranski tir, saj sem se, ko sem dobila redno pogodbo, odločila da se bom celostno posvetila baletu,« je priznala mlada plesalka in dodala, da se ji 24 ur v dnevu ne zdi dovolj, da bi oboje opravljala kot se spodobi.
»Cenjenost baleta je med mladimi zelo slaba. Kolikor opažam, v opero hodijo večinoma starejši ljudje, ki že dalj časa spremljajo baletno umetnost,« razloži Neža. Med mladimi je veliko takih, ki še nikoli niso gledali baletne predstave in imajo predsodke, češ da je balet dolgočasen in zastarel. »Dandanes pa je v repertoarju baletnih hiš ogromno različnih predstav mnogih različnih stilov, tako da bi se za marsikoga zagotovo našlo kaj všečnega,« trdi Neža in izda, da je njej trenutno najbolj pri srcu neoklasični dramski balet. Osnova zanj je klasičen balet, vendar neoklasični stil dopušča večjo svobodo giba, zaradi česar je ples bolj organski in tekoč, kar ji dopušča večji užitek v plesu.
Eden najprepoznavnejših baletnih trenutkov se zgodi, ko balerina stopi na prste: »Tega si želi vsako mlado dekle, ki je kadarkoli sanjalo o baletu.« A do te točke je potrebnega precej trdega dela, saj je treba najprej osvojiti osnove. Kdaj se to zgodi, je odvisno od tega, kdaj ima mlada balerina dovolj utrjena stopala in gležnje. Po učnem načrtu v baletni šoli je to v četrtem razredu, ko so dekleta stara približno 13 let, je razložila Neža. »Ko začnemo s plesom na špicah, je to, pričakovano, velik šok za telo, predvsem za prste na nogah,« pove, a vendar preden to osvojijo v takšni meri, da lahko izpeljejo predstavo, imajo plesalci stopala več ali manj že toliko utrjena, da bolečine niso prehude. Problemi se po Nežinih besedah pojavijo predvsem pri preobremenjenosti: »Takrat lahko pride do bolečin, žuljev in podobnih stvari, sploh če se količino vaj ne povečuje postopoma.«
Balet so sicer sanje deklic, a tudi fantje so v baletu prav toliko pomembni kot dekleta. Je pa popularnost tega poklica med njimi manjša in jih posledično ni dovolj. Po besedah Rusove so v Sloveniji baletni plesalci velika redkost: »To je res škoda, saj zaradi tega nismo deležni primerne izobrazbe plesa v paru, zaradi česar imaš potem toliko več preglavic, ko prideš do tega v teatru.« Tam je fantov več, a so zaradi prej omenjenega problema to predvsem tujci.
»Majhnost Slovenije je zelo očitna tudi na področju plesa,« potoži Neža. Konkurenca med plesalci je predvsem prisotna zaradi pomanjkanja pogodb za mlade plesalce, ki se še poveča zaradi velikega števila tujcev, ki pridejo na avdicije iz večjih in boljših šol s celega sveta.
Eden glavnih stereotipov ozirajoč se na baletne plesalce je zagotovo ta, da nič ne jedo in da morajo vseskozi paziti na idealno linijo. »Čeprav nerada potrjujem stereotipe, je prehranskih motenj v baletnem svetu precej. Težko se je cele dneve opazovati v ogledalu, analizirati vsak gib in ne opaziti vseh stvari, ki te na telesu motijo,« priznava plesalka. Dandanes vseeno obstaja veliko raziskav, ki potrjujejo, da morajo biti tudi balerine močne in jesti dovolj kvalitetne hrane, da lahko njihova telesa zdržijo fizične napore, ki jih ta poklic zahteva.
»Čeprav se svet na splošno premika v smer sprejemanja več različnih oblik ženskih teles, je balet pri tem še vedno precej v zaostanku,« pravi Neža, saj morajo vse balerine imeti podoben tip postave; biti morajo suhe in brez prevelikih mišic. Fantom je iz tega vidika prizaneseno, a to ne izključuje pritiska, ki ga vsak posameznik čuti do tega, da v tej »blazno vizualni umetnosti« izgleda tako, kot zahteva stereotipna postava baletnega plesalca. Sama se vedno trudi jesti čim bolj zdravo, saj opaža, da se ji to močno pozna pri treningih in predstavah. Za ta poklic se ji zdi zelo pomembno, da se plesalci izobrazijo o tem, katere vrste hrana koristi čemu: »Sama se prehranjujem vegansko. Poskušam zaužiti čim več sadja in zelenjave ter čim manj procesiranih izdelkov.«
V času poostrenih ukrepov zaradi korona krize plesalci ponovno delajo od doma. Za razliko od prvega vala imajo to možnost, da največ štirikrat na teden obiskujejo treninge v gledališču v manjših skupinah, saj je te po besedah Rusove »praktično nemogoče« izvajati doma tako kot je treba. »Vsekakor je težko ohranjati formo, ki jo bomo potrebovali, ko se situacija spet umiri, saj v nobenem primeru doma ne moremo plesati tako, kot smo tega vajeni tekom normalne sezone,« pove in še doda, da glede prihodnosti predstav ne vedo še nič. V obdobju, ko so se ukrepi sprostili, so imeli v nasprotju z večino gledališč po svetu to srečo, da so uspeli izpeljati kar nekaj predstav. »Zdaj pa spet čakamo in upamo, da se naš urnik čim prej spet nadaljuje, kot je bilo planirano,« pojasni.
Zaenkrat je Neža komaj na začetku svoje profesionalne kariere, a pravi, da se želi z baletom ukvarjati, kolikor dolgo bo to mogoče. »Pri tako fizično zahtevnem poklicu vedno obstaja možnost poškodb, zato lahko samo upam, da mi bo telo dopuščalo, da plešem čim dlje, saj si življenja brez baleta res ne predstavljam,« prizna ter pove, da trenutno nima nobene druge stvari, ki bi jo počela s tako predanostjo, kot jo posveča baletu. »Počutim se zelo privilegirano, saj opravljam svoj sanjski poklic, a se zavedam, da je to zelo kratka kariera,« zaključi.
S. S.
Comments