Naš planet na prelomnici - čas se izteka

Predstavljaj si, da ti nekdo reče: "Če ne ukrepamo zdaj, bomo živeli v svetu, kjer bo poplavljena vsaka obala, kjer bodo vročinski valovi pobijali na tisoče, in kjer bo pitna voda postala privilegij, ne pravica." To ni prizor iz distopične serije. To je naša realnost, zapisana v zadnjem poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). In čeprav je poročilo izšlo že leta 2023, je leta 2025 morda še pomembnejše. Ker smo ga - ob vseh vojnah, ekonomskih udarcih, političnih krizah - tiho potisnili v ozadje.

Kot lahko prebereš v nedavnih Tedenskih (s)pet, je DZ končno potrdil podnebni zakon, ki določa cilj doseganja podnebne nevtralnosti Slovenije do leta 2045. Zakon vključuje ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v stavbah in prometu, uvedbo sistema spremljanja emisij, ekonomske in finančne instrumente ter pravila glede fluoriranih plinov in ozonu škodljivih snovi. Med ukrepi je tudi nova letalska dajatev za luksuzna zasebna letala.

Vendar premikamo se prepočasi, ne zgolj majhna Slovenija, vendar globalno.

Začnimo s tem, kar že vemo: svet se je, glede na zadnje poročilo IPCC iz leta 2023, že segrel za 1,1 °C v primerjavi s predindustrijskim obdobjem. To ni nedolžno. Že zdaj opažamo nenadne vročinske valove, poplave, suše, propad ekosistemov. A najhuje šele prihaja – vsak dodatni korak v segrevanju prinaša nova tveganja.

V zadnjem desetletju so bile smrti zaradi poplav, suš in neviht v najbolj ranljivih regijah kar 15-krat pogostejše kot v drugih delih sveta. Da, 15-krat . In to je šele začetek. Smo na robu sprožitve nepovratnih sprememb: taljenje ledenih pokrovov na Grenlandiji, umiranje koralnih grebenov, izginjanje arktične morske ledu.

Eden izmed bolj grozljivih scenarijev? Če preidemo določene točke preobrata, kot je kolaps amazonskega deževnega gozda ali taljenje permafrosta, bodo posledice trajale tisoče let – tudi če potem izpuste zmanjšamo na nič .

1,5 °C: meja, ki ni več varna

Do nedavnega smo 1,5 °C videli kot prag, pod katerim bomo še "varni". A tudi ta meja pomeni visoko verjetnost:

... nepovratne izgube koralnih grebenov (visoka verjetnost),

... masovnih poginov vrst (srednja verjetnost),

... ekološke spremembe na Arktiki, kjer se led tali hitreje, kot smo napovedovali (visoka verjetnost)

S presegom te meje prehajamo v območje, kjer se začnejo dogajati prelomi, ki jih ni več mogoče ustaviti – tudi če bi emisije pozneje zmanjšali na nič.

Pravzaprav, leto 2024 je bilo uradno prvo leto, v katerem je bila povprečna globalna temperatura višja za več kot 1,5 °C glede na predindustrijsko obdobje. To je bila do zdaj ta meja, ki smo jo skušali ne preseči. Takrat smo jo prvič dosegli – in to ne za mesec ali dva. Za skoraj celo leto.

Leto 2024 je bilo:

... najtoplejše leto doslej, odkar vodimo zapise (od 1850 dalje),

... leto z rekordnimi temperaturami zraka in morja,

... leto, ko je bilo 11 od 12 mesecev toplejših za več kot 1,5 °C v primerjavi z referenčnim obdobjem 1850–1900,

... leto z najtoplejšim dnem v zgodovini: 22. julij, ko je svetovna povprečna temperatura dosegla 17,16 °C.

In čeprav presegv enem letu ne pomeni uradnega kršenja Pariškega sporazuma (ki cilja na večdesetletno povprečje), pomeni, da normalno, zmerno leto z globalno temperaturo pod 1,5 °C morda ne obstaja več.

Poletje 2024 je bilo rekordno vroče. V Evropi je bila pomlad za 1,50 °C, poletje pa za 1,54 °C toplejše od dolgoletnega povprečja. Oceani niso bili nič drugačni – morska površina je bila povprečno toplejša kot kadarkoli, z letno povprečno temperaturo 20,87 °C, kar je 0,51 °C nad dolgoletnim povprečjem. Na vrhuncu poletja, 10. julija, je bilo kar 44 % Zemljine površine izpostavljene močnemu ali ekstremnemu vročinskemu stresu – to je skoraj polovica planeta.

Vlaga v ozračju je bila najvišja v zgodovini (5 % nad povprečjem), kar je povzročilo rekordne količine ekstremnih padavin, neurij, vročinskih stresov in požarov, ki so divjali v Ameriki, Evropi in Aziji.

2 °C: prag za izgubo Grenlandije in Zahodne Antarktike

Med 2 °C in 3 °C globalnega segrevanja obstaja velika verjetnost, da bomo sprožili nepovratno taljenje ledenih pokrovov Grenlandije in Zahodne Antarktike. Ko se enkrat začnejo topiti, jih ne moremo več ustaviti – in njihov prispevek k dvigu morske gladine bo merjen v več metrih, ne več centimetrih.

To pomeni: izgubo obalnih mest, potopljene države, preselitev milijonov ljudi.

In to ne bo trajalo desetletja – ampak tisočletja. Morska gladina bo ostala visoka še več kot 2000 let, ne glede na to, kaj bomo naredili potem.

Najbolj grozeče so povratne zanke. To so procesi, ki jih sprožimo z začetnim segrevanjem, potem pa se nadaljujejo sami. Peljejo v spiralo, ki je ne moremo več nadzorovati.

Primeri:

... tropski gozdovi, kot je Amazonija, se lahko zaradi suš in požarov spremenijo v savano. Ko odmrejo, sprostijo ogromne količine CO₂.

... permafrost, zamrznjena tla na Arktiki, v sebi skriva ogromne količine metana – toplogrednega plina, ki je 80-krat močnejši od CO₂. Ko se tla otopijo, se metan sprosti – to še dodatno ogreje ozračje.

... spremembe oceanskih tokov: znanstveniki ne izključujejo, da bi se lahko do konca stoletja zrušil Atlantski oceanski tok, ki uravnava vreme v Evropi. Če se to zgodi, se lahko podnebje v Evropi radikalno spremeni – morda postane celo hladnejše in bolj nepredvidljivo.

Ekstremi bodo postali norma

Nekoč redki dogodki – vročinski val, ki se je zgodil enkrat na 100 let – bodo postali letni pojav. V številnih krajih bodo poplave, vročinski valovi in neurja pogostejši in hujši. Do leta 2100 bodo ekstremni dogodki morske gladine, ki so bili prej enkratni v stoletju, postali letna realnost na polovici vseh svetovnih obal.

Zakaj vsaka desetinka šteje? Ker narava ne reagira linearno. Ne gre za to, da je 1,6 °C malo hujša različica 1,5 °C. Gre za to, da pri vsakem dvigu večja verjetnost, da preidemo v nevarno območje – kot bi stopili čez rob prepada, ne da bi vedeli, kje točno je rob. Znanstveniki opozarjajo, da tudi majhne razlike v segrevanju pomenijo bistveno različne svetove. Svet pri 1,5 °C je nekaj povsem drugega kot svet pri 2 °C. In svet pri 2 °C ni nič podoben svetu pri 2,5 °C ali več.

3,3 milijarde življenj na udaru

Skoraj polovica človeštva – 3,3 do 3,6 milijarde ljudi – živi na območjih, ki so visoko ranljiva na podnebne spremembe. To pomeni: več bolezni, manj hrane, manj vode, več nasilnih konfliktov in več migracij .

V zadnjem IPCC poročilu je jasno navedeno: vsak dodatni drobec segrevanja bo poslabšal razmere. Pri 1,5 °C nas čakajo bolj ekstremne suše in poplave. Pri 2 °C že velika izguba pridelka, vročinski valovi, ki bodo resno ogrožali zdravje in življenje ljudi, in množične izgube biodiverzitete. In še to – več kot polovica prebivalstva sveta bo doživela vsaj 20 dni ekstremne vročine na leto, kar presega človekovo fiziološko mejo za delo ali življenje na prostem .

Še vedno lahko spremenimo pot. A le, če ukrepamo hitro in odločno. Lahko bi že danes razogljičili promet, stavbe in energijo, zaščitili gozdove in obnovili mokrišča, zmanjšali emisije metana in drugih močnih toplogrednih plinov, vlagali v javni promet, sončno energijo, energetsko učinkovitost, poskrbeli, da podnebne rešitve niso privilegij, temveč dostopna pravica.

In kar je pomembno za vse, ki jih boli glava ob višjih stroških, ki bi jih to prineslo: koristi za zdravje – zgolj zaradi čistejšega zraka – bi lahko presegle stroške zmanjšanja emisij.

Podnebna pravičnost: kdo nosi breme?

Spomnimo še, da tisti, ki so najmanj prispevali h krizi, nosijo največje posledice. In če ne ukrepamo pravično – če ne usmerimo financ v države, skupnosti in ljudi, ki so najbolj ranljivi – bodo neenakosti še večje.

Leta 2025 ni več časa za zanikanje, počasne spremembe ali lepe besede. Vsaka odločitev šteje – vsak zakon, vsak evro subvencij, vsak izbran vir energije. Na koncu gre za to, kakšen svet želimo zapustiti. Svet, kjer bomo lahko živeli zdravo, dostojno, varno. Ali svet, ki bo postal nenaseljen za milijone. Odločitev ni več znanstvena. Je politična. Je etična. In – čeprav pogosto pozabimo – je tudi osebna.

Ker je prihodnost še vedno odvisna od tega, kar naredimo danes.

M.L.