Prvi koraki so lahko strašljivi. Prvi dan šole, prva služba, prvi zmenek. No seveda tudi prvi seks. Še posebej, če odraščaš v okolju, ki takšen korak že na pol mistificira. Saj ne, da odločitev za to ni pomembna. Seveda je. Izjemno. Ko enkrat prestopiš to črto, poti nazaj namreč več ni. Vendar pa včasih preprosto ne gre vse čisto po načrtu. Včasih se stvari ne zgodijo tako, kot smo si jih predstavljali. Tako kot smo sanjali, tako kot so nas učili, da je prav.
In ta včasih je pravzaprav veliko pogostejši, kot si še neizkušena dekleta morda predstavljamo. Chick-flick filmi nas učijo o tistem 'popolnem' prvič, ga romantizirajo in že tako kujejo v zvezde, da, če je tvoj že samo malo devianten od predstave, ki jo prikazujejo takšni filmi, pač ni dovolj dober. V nas zasajajo semena dvoma in skrbi. No, saj previdnost je vedno potrebna. Kot sem že dejala … Poti nazaj ni in zagotovo se je potrebno za ta korak odločiti s trezno glavo in se zavestno. Vendar pa nerealna pričakovanja tudi niso zaželena.
Tudi jaz sem jih imela. Saj veste – tista sanjska predstava prvega seksa. Moralo bi biti med mehkimi rjuhami postelje. Še bolje je, če je soba romantično opremljena – lističi vrtnice, dišeče svečke itd. In seveda se mora to zgoditi s tvojim princem na belem konju. S tvojo sorodno dušo. Če je le mogoče, pa ti mora ta oseba z nekim romantičnim ali herojskim dejanjem izkazati svojo brezpogojno vdanost in večno ljubezen. Nihče drug sicer ni dovolj dober za to sveto stvar imenovano ženska deviškost.
Nekoč v popolnem paralelnem svetu bi bile te sanje morda celo resnične. Vendar naš svet še zdaleč ni popoln in tudi takšna pričakovanja so večinoma le nerealna. Pa čeprav se morda takrat tega še ne zavedamo.
Tudi jaz se nisem. Tudi moj prvič je bil vse drugo prej kot 'sanjski'. Pa čeprav sem pred tem zavrnila že veliko fantov, ki so želeli prejeti ta 'dekletov največji dar'. In to predvsem zaradi svojih nerealnih pričakovanj. Nihče se ni dokazal kot tisti princ na belem konju. Priznam, moja romantična duša, ga je čakala. In se na koncu zadovoljila za rahlo opit seks s svojim najboljšim prijateljem.
Ups. Vse o čemer sem pred tem sanjala je potonilo v globoko, globoko brezno. Seveda ni bilo niti blizu popolnosti, ampak na srečo sem imela prijateljice, s katerimi sem se lahko pogovorila in jim zaupala, kaj vse je šlo narobe. Pomagalo ni niti, da je kondom vmes počil in sem morala že po svojem 'prvič' v lekarni osramočeno kupovati jutranjo tabletko. In potem sem prvič v življenju živčno rotila vesolje, da se menstruacija končno le prikaže.
Skoraj kot v filmu Love, Rosie. (Morda mi je tudi zato tako všeč ta film😉) No, z eno razliko. Menstruacija je prišla in po tednih čakanja sem lahko končno zadihala.
Ne, moj 'prvič' zagotovo ni bil popoln. In takrat sem se obtoževala, da sem se tako neodgovorno odločila za ta korak. Pa čeprav so bili moji razlogi za samoobtoževanje precej banalni. Namreč to, da ni bilo tako, kot sem si predstavljala. Sedaj, ko se tega spominjam z večletnim oddaljenim očesom in spominom, vidim, da bi lahko veliko stvari zagotovo bolje izpeljala. Vendar pa sem konec koncev srečna zaradi ene, po mojem mnenju najpomembnejše, stvari.
Čeprav moj 'prvič' ni bil izveden med rjuhami in v romantičnem okolju, čeprav sem bila med vsem tem rahlo opita in je kondom počil, pa sem vesela, da se je to zgodilo z mojim najboljšim prijateljem. Ker, čeprav ni bil moja sorodna duša, ki sem jo čakala, je bil oseba, ki sem ji popolnoma zaupala in s katero sem bila popolnoma sproščena. In če gledam za nazaj, je bilo to pravzaprav najbolj pomembno. Da sem osebi lahko zaupala.
Deviškost je ena takšnih stvari, ki nam jo je bilo potrebno, ker smo ženske, skrbno čuvati. Nisi je smela podariti kar nekomu. To je bilo nekaj svetega, nekaj za kar se je človek moral zares potruditi, da je dobil. Že v zgodovini so na device gledali na tak način in ni čudno, da se je nekoliko bolj romantizirana verzija prenesla tudi v sodobni svet. Vendar pa to ne pomeni, da je takšen pogled nanjo tudi pravilen.
Zagotovo sicer obstajajo 'prvič', ki se ne bi smeli nikoli zgoditi. Tudi o teh se moramo veliko več pogovarjati. Vendar pa včasih stvari preprosto le ne grejo po načrtu. Včasih se stvari ne odvijejo tako, kot smo si jih predstavljali. In to še ne pomeni, da se niso zgodile tako, kot je bilo namenjeno. In to zagotovo ne pomeni, da smo naredili kaj narobe. Tudi to ne, da naš prvič ni bil dober. Popoln v svoji nepopolnosti. Pomembno je le, da je to naša odločitev.
M. P.