Verjetno bi me večina bližnjih označila za osebo, ki daje red na zadnje mesto. Dom zdrži pospravljena samo kak dan, moje misli so polne idej, polne želja in polne planov, težko pa zagrabijo le eno reč in se je oklenejo.
Včasih so misli kot polna soba nametanih stvari, ki jih je treba popredalčkati. No, vsaj moje misli pogosto izgledajo nekako tako. Te nametane stvari v možganih poskušam redno pospravljati (za razliko od tistih doma). Dan za dnem urejam svoje predalčke in gradim plane za prihodnost, polne kopice stvari, ki jih želim početi in doseči. Te stvari so si med seboj zelo različne, nekatere so bolj "moje", nekatere bolj izhajajo iz idej in prepričanj mojih bližnjih, nekatere so bolj tuje … Skratka, prinesejo jih različni vetrovi.
Pred približno enim letom pa sem opazila, da v zadnjih treh letih nisem zares dojela, da je včasih moje “racionalno” planiranje pravzaprav samo krinka. V resnici gre namreč za prepričevanje sebe, da je nek način boljši oz. slabši, ker drugi morda tako gledajo nanj. Vendar pogosto se njihovi pogledi enostavno ne skladajo s tem, kar menim sama, in s tem, kar je življenje naučilo mene. Sama imam željo biti uspešna v nečem, kar rada počnem, v nečem, kar mojemu "biti" daje nek (takšen ali drugačen) smisel. Medtem pa sem, ko sem predalčkala stvari v svoji glavi, v ospredje postavljala številne teme, razlage in cilje, ki se enostavno niso skladali z mojimi. Slednje sem le redko, če sploh kdaj, zares postavila na prvo mesto.
Seveda vem, da ni tako preprosto, in vem, da so moje misli med drugim tudi produkt teh “zunanjih”. Vem, da realno ločnice med njimi ni, ne moreš jih kar dati v en predal, če pa so med sabo povezane … Vendar ta tema bi pravzaprav potrebovala čisto svoj prispevek. Ključno je, da bistvo ostaja nespremenjeno. Težko je obravnavati teme, ki se dotikajo tega, kaj želimo v življenju, ker nimamo vseh podatkov. Lahko se pogledamo v ogledalo in si rečemo, da se do potankosti poznamo. Vendar velikokrat določenih plati sebe ne spustimo na dan, ker teh plati nočemo povezovati s sabo. V filmu svojega življenja bi vsi radi imeli vlogo protagonista. Vendar življenje je dosti bolj zapleteno kot preprosta ločnica med herojem in zlobnežem ter med prav in narobe. V sistemu naših (oz. mojih) verovanj pa bivajo prepričanja, ki bodo določene plati zatrla in posledično jih, vsaj v mojem primeru, morda ne bom vkalkulirala v analitično razmišljanje o prihodnosti. Resnični rezultati se bodo tako verjetno pomembno razlikovali od tistih, ki so bili predvideni. Film se pretrga.
Za nekoga, ki ima rad varnost “racionalnega” predalčkanja in planiranja je sprememba težka, saj podre ves poznan, domač, zgrajen sistem. Po eni strani bi pred približno enim letom bilo lažje ostati na ustaljeni poti, ne glede na posledice in priložnosti, ki bi jih zaradi tega izgubila. Ampak zdaj, ko sem enkrat prebrodila to, vem, da je takrat bil pravi čas za nove poti. Končno sem začela pisati zgodbe, ki se morda ne zdijo vsem pravilne, ampak jaz sem se v njih zares našla. Verjamem, da sem samo v takšnih zgodbah lahko tudi uspešna.
Vsak pa, seveda, piše svoje zgodbe.
M. L.