S hormonsko kontracepcijo sem se prvič srečala nekje štiri leta nazaj. Prvič, zadnjič in nikoli več!
Odraščala sem ob mami medicinski sestri in prijateljicah, med katerimi je redko katera uporabljala hormonsko kontracepcijo. Z mami sva se o teh stvareh vedno pogovarjali precej odprto in že zgodaj mi je dala vedeti, da ni pretirano navudšena nad takšne vrste kontracepcijo. Čeprav ti tega noben ginekolog ne bo povedal, so stranski učinki namreč lahko izredno grozni. Tudi sama o tovrstni kontracepciji nisem razmišljala, dokler nisem spoznala svojega prvega resnega fanta. In ko se nama je večkrat ponesrečilo pri kondomih, sem se za varen spanec in manj težav odločila za Nuvaring – obroček, ki ga vstaviš v nožnico, ga nosiš tri tedne, vzameš ven, dobiš menstruacijo in po enem tednu vstaviš novega. Preprosto, kajne?
Na začetku je vse potekalo brez težav. Redna menstruacija, manj krčev in nobenih drugih problemov. Potem sem v četrtem mesecu odšla na izmenjavo v tujino. Sicer to že samo po sebi ni najboljša ideja, če si manj kot pol leta pred tem spoznal svojega fanta. Še večji problem pa nastane, ko hormonska kontracepcija povzroči hudo depresijo.
Jokanje za vsako najmanjšo zadevo, kreganje vsak dan zaradi totalnih bedarij, celulit, nobene želje po spolnosti, stalna glivična vnetja, počutje pa vsakodnevno bolj in bolj obupno. Na začetku sem vse skupaj pripisovala izmenjavi. Zaljubljena do ušes, brez dela v neznanem mestu, ko si navajen delati po 12 ur na dan na treh različnih projektih in okolje, v katerem so ljudje živijo tako na izi, da se 15 minutni odmor za kavo podaljša v 45 minut. Norišnica. Depresija. Slabo počutje.
Dokler se ne vrneš domov in ugotoviš, da vsi ti simptomi niso nikamor izginili. In začneš ugotavljati, da so se stvari začele pojavljati, ko si začela z uporabo hormonske kontracepcije. Nekaj časa sem še vztrajala, nato pa sem obročke zabrisala v smeti. V roku treh mesecev se je počutje počasi vrnilo v normalno. Depresija je izginila, želja po spolnosti se je vrnila in ko sem začela uporabljati še menstrualno skodelico, so minila še vnetja in okužbe.
Nekje leto kasneje sem se odločila, da o tem napišem članek. Ne svoje izkušnje, ampak članek z izjavo ginekologa, da hormonska kontracepcija ni vedno najboljša izbira. Takšnega žal nisem našla. Sem pa našla raziskavo, ki je pokazala, da obroček za kar 60% poveča možnost depresije.
Od takrat sta minili že dve leti in o tem se vedno več govori. Vedno več žensk ugotavlja, da je za cel kup njihovih težav kriva prav hormonska kontracepcija. Najdejo se tudi zdravniki, ki to upajo priznati. Predvsem je to slabo za mlada dekleta v razvoju, saj z umetnimi hormoni spreminjamo potek odraščanja.
Če rečem, da imam sedaj raje otroka (pa zaenkrat še ni v planu), kot to da še kdaj izkusim takšne stvari, kot sem jih takrat, ne pretiravam. Enostavno moje psihično in fizično zdravje nista nikakor vredna še ene takšne preizkušnje.
Dekleta, preden se odločite za to »preprosto« rešitev, dvakrat premislite. Saj vam lahko iz prve roke povem, da se življenje nikoli za 100 % ne vrne nazaj, če kdaj izkusite stranske učinke. Raje uporabite karkoli drugega. Četudi je manj udobno, definitivno ne bo vplivalo na vaše zdravje in počutje.
K. R.