Ženske, spolna ekstaza in zaigran vrhunec?

Letos sem se vzporedno vpisala na magisterij Sociologije – modul Študije spola in spolnosti. Vem, rahlo sem mazohist in vedno si zadam preveč dela, a sem bila že ob lanskem vpisu na magisterij razdvojena za kateri študij naj se odločim … Zato sem se letos, delno tudi zaradi koronavirusa, odločila kar za študij obeh. In zaenkrat resnično uživam v njem, saj se na vseh predavanjih učimo o temah, ki me resnično zanimajo: feminizem, spol, LGBT, ženske, spolnost …

Vir: Unsplash

Verjetno vsaj nekateri razumete moje navdušenje. Seks namreč zame ni bila nikoli tabu tema. Na uvodnem predavanju Sociologije spolnosti smo poleg pogovora o spolno prenosljivih boleznih in kakšen problem so predstavljale na prehodu iz 19. v 20. stoletje govorili tudi o doživljanju spolnosti pri moških in ženskah. Današnje razlike in doživljanje spolnosti so vsaj delno posledica tudi zgodovine in kako je bila spolnost tretirana v preteklosti.


Moški so bili videni kot subjekt spolne sle, kot osebe, ki jih vodi spolni nagon, ki se mu vsaj nekateri ne morejo upreti – tema, ki je še danes del pogovorov o spolnosti. Ženske pa te spolne sle niso čutile oz. so se kvečjemu podale v vode prostitucije, če so jo čutile. Tako so se tudi ženske delile na »dobre« in »slabe«. Dobre ženske so bile tiste, ki so bile monogamne, so se poročile in bile spoštovane kot del družine, slabe ženske pa so bile tiste, ki so ponujale moškim svoje spolne usluge.


Za moškega pa ni bilo nič slabega ali nenavadnega, da je obiskoval mestne bordele in se posluževal spolnih užitkov, ki so jih ponujale slabe ženske, nato pa se vrnil domov k svoji dobri ženski. Prav tako so bila zanje na nek način sprejemljiva oz. morda nepresenetljiva tudi homoseksualna spolna razmerja. Saj veste - moške vodita nagon in spolna sla. Na moške, ki so imeli spolna razmerja z drugimi moškimi, se zato ni gledalo, kot da so homoseksualci. Seveda je obstajala na prehodu stoletja tudi lezbična scena, ki pa je bila velikokrat spregledana prav zaradi dejstva, da se je na ženske gledalo kot na subjekte, ki spolnosti ne doživljajo na enak način, kot jo doživljajo moški.


A že v času druge svetovne vojne se je to začelo spreminjati. Medtem ko so bili moški v vojni, se je ženskam očitalo ljubimkanje z vojaki prijateljskih držav ali še huje – s sovražniki; pa čeprav je šlo velikokrat tu za vojna in povojna posilstva. Ženska spolnost in pogled moških nanjo se je začel spreminjati. Seveda so imele te spremembe močan povratni udarec na ženske. Že v času druge svetovne vojne se je začela propaganda 'prave' družine in 'pravih' moških. Ta propaganda patriarhalnosti pa se je takoj po vojni še stopnjevala. Francoske ženske so za kazen za njihove razuzdane zločine celo postrigli in jim tako odvzeli 'ženstvenost'. Se je pa od takrat začelo tudi na žensko gledati kot na spolni subjekt, ki spolnost doživlja na podoben način, kot jo moški. In med spolnim odnosom je tako vse bolj pomembna postajala tudi zadovoljitev ženske.


Hvala bogu in končno - bom rekla. Vendar pa opažam, da se je ta želja po zadovoljitvi ženske v današnjem modernem svetu včasih spremenila že v nujo in zahtevo. Kar me navdaja z vprašanjem – je najpomembnejša sestavina dobrega spolnega odnosa zares obojestranska zadovoljitev?


Vsi vemo, da je doživljanje vrhunca med spolnim odnosom in pot do njega precej drugačna za ženske, kot je za moške. Ženske načeloma med samim spolnim odnosom veliko težje doživimo orgazem, kot ga moški. To seveda še ne pomeni, da si ga ne želimo. In to seveda ne pomeni, da obstajajo izjeme na obeh straneh. Toliko, kot nas je na svetu, toliko je tudi različnih preferenc, izkušenj, občutkov ... Poznam fanta, ki prav tako zelo težko doživi vrhunec, in poznam dekle, ki še ni imelo spolnega odnosa brez orgazma. Srečnica! Pri meni je nekoliko drugače.


Vir: Unsplash

Težko se sprostim, zato je še toliko bolj pomembno, da partnerju/ici zaupam. Seveda to ne pomeni, da bom s spolnim odnosom čakala dokler ne pride princ na belem konju. Pomeni pa, da bom veliko težje uživala v spolnem odnosu z naključnim one night standom. Že z osebo, ki jo poznam, včasih težko utišam brnenje svojih možganov, se popolnoma sprostim in pridem do vrhunca.


Na srečo se dekleta o spolnosti pogovarjamo. Tako sem hitro izvedela, da tudi številne druge ženske zelo težko pridejo do vrhunca. Vendar pa to še ne pomeni, da v spolnem odnosu ne uživamo. Seveda je orgazem zaželjena sestavina vsakega spolnega odnosa, vendar pa so nam poleg tega pomembne še številne druge komponente. Pomemben nam je odnos, pomemben nam je dotik, pomembno je spoštovanje, predigra … Predvsem pa je pomemben trud, saj nam prav ta da občutek, da nismo tam le za zadovoljitev potreb partnerja. Kot sem rekla, toliko kot nas je, toliko je tudi različnih želj in preferenc. Nekaterim je orgazem zares zelo pomemben. S tistimi, s katerimi sem govorila jaz, pa je pomembno še marsikaj drugega. Pravzaprav je orgazem za številne ena izmed manj pomembnih stvari pri spolnem odnosu.


In če se vrnemo k moškemu in ženskemu doživljanju spolnega odnosa in vrhunca. In če se vrnemo k zgodovini in 'rojstvu' ženske spolne sle. V današnjem svetu se včasih zdi, da so moški popolnoma obrnili ploščo in šli že skoraj v drugo skrajnost – med spolnim odnosom včasih že skoraj zahtevajo ženski orgazem. Tudi meni se je to že večkrat zgodilo. Nekajkrat sem se potrudila razložiti, da 'to noč pač ne bo šlo, vendar pa da z veseljem poskrbim za partnerja'. Včasih so poslušali, včasih so bili užaljeni in včasih so bili prepričani, da se motim,ter vztrajali, da mi to dokažejo. In nato so bili včasih presenečeni ali celo užaljeni, če sem vrhunec zaigrala - da tega pač ne bi smela narediti, da sem si sedaj pa sama kriva, ker sem se zlagala.


Ženske včasih zaigramo vrhunec. Razlogi so lahko različni. Nekaj mojih sem že naštela. Resnično pa ne razumem, zakaj bi tu govorili o krivdi. A če že moramo, potem je krivda (pa resnično sovražim to besedo v tem pomenu) velikokrat pravzaprav na plečih obeh (/vseh, ki so bili v dejanju udeleženi). Čigava krivda je, če ženska ni imela občutka, da bi lahko kaj takšnega povedala? Čigava krivda je, če je povedala, a je partner ni poslušal? Lahko tu sploh govorimo o krivdi? Jaz mislim, da ne.


Vsekakor pa je pomemben pogovor. In pomembno je, da se slišimo. Kaj si želimo, česa si ne želimo? Mi je do spolnega odnosa ali mi ni? Kaj mi je pomembno? Kako lahko izboljšam kakšno stvar? Morda mi je do spolnega odnosa, vendar pa moj 'O' danes ne bo prišel … Ali me to moti? Zakaj ja in zakaj ne? In seveda je pomemben predvsem odnos. Pri one night standih se seveda najbrž ne bomo spuščali v takšne podrobnosti. Verjetno so tudi zaigrani vrhunci tam pogostejši … vsaj upam, da je tako. In da se pri trdnejših vezeh – fantih, prijateljih z ugodnostmi ali drugih dolgotrajnejših/trdnejših zvezah – s partnerjem lahko pogovorite o tem. In fantje – četudi dekle včasih ne pride do vrhunca, to še ne nujno pomeni, da ste naredili kaj narobe. Če pa vas to vseeno moti, se dajte pogovoriti – brez obtoževanja – in dajte njen odgovor tudi slišati.


To je seveda mnenje laika (vsaj zaenkrat še 😉 ). Kakšno je pa vaše mnenje o tem? Ste že kdaj zaigrale vrhunec? Zakaj? In kaj je za vas najpomembnejša sestavina spolnega odnosa?

M. P.