Ženske smo si med seboj različne

Tako kot smo si vsi ljudje. Družijo nas določene skupne lastnosti, skupni pogledi na svet, družbo, na to, kar smatramo kot sveto - pa naj bodo to človekove pravice, moda ali bog. V okviru duha časa in družbe se je spreminjal tudi pogled na žensko. S feminističnimi valovi smo dobile številne pravice, ki jih - vsaj na našem koščku sveta - uživamo. Lahko delamo in za enako delo zahtevamo enako plačilo, lahko sodelujemo na volitvah, denimo. No, vsaj nekatere. Številne omejitve še obstajajo - za številne pripadnike obeh spolov. Feministično gibanje nikoli ni bilo zares enotno. Podobno, kot imajo ljudje med seboj različna mnenja, moralo in poglede na svet, je tako tudi med feministkami. Zato na to temo načeloma ni primerno gledati zgolj z enega vidika in le potrjevati dosežke ali zavračati spremembe, do katerih je postopoma prišlo. Vendar se bom v tem prispevku osredotočila le na enega od pogledov na moderno družbo in vlogo feminizma v njej. Razlog za to je predvsem omejena količina besed, ki jo, upam, kdo le zmore stisniti v svoj čas. Ta danes namreč teče izjemno hitro. Menim, da je čas v zahodni družbi, nekoliko paradoksalno, verjetno ena izmed najbolj redkih dobrin. 


»Velik del sodobnega feminizma uporablja jezik moči. Dekleta morajo biti 'opolnomočena', ženske se morajo boriti za 'samoopolnomočenje', 'girl power' oziroma 'žensko moč' in tako naprej. Bolj malo govora je o tem čemu naj bi služila ta moč, ker naj bi to bilo očitno: vsemu, kar si dekleta in ženske želijo. Vendar s tem, ko so odrasle v sistemu, ki uspeh meri z denarjem, ceni potrošništvo, razvrednotuje sočutje in skupnost, so ta dekleta in ženske že indoktrinirane v to, kaj naj hočejo. Brez natančnega razmisleka, brez spremembe načina razmišljanja in delovanja bodo ta dekleta hotela denar, moč in morda celo nadaljnjo podrejenost, kajti feminizem, ki ne ponudi alterntive sistemu, bo še vedno zastopal enake vrednote kot sistem.«

Jessa Crispin v Zakaj nisem feministka


Vir: Pexels

Včasih je bilo družini (in ženski) v ponos, če si je ženska lahko privoščila, da ostane doma in skrbi za družino. Vendar so, v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ženske začele odhajati na delo v imenu samostojnosti in v luči neenake porazdelitve moči med moškimi in ženskami. Takšna porazdelitev moči je seveda imela korenine (med drugim) ravno v nenehnem duhomornem delu gospodinje in v odvisnosti od moškega, vendar se bom v tem prispevku osredotočila na nekoliko drugačen vidik te teme. Kot je napisal nemški sociolog Wolfgang Streeck v eseju How to study contemporary capitalism, je »delo v sedemdesetih postalo sopomenka plačanemu delu – biti gospodinja, ‘Hausfrau’ – pa je začenjalo enačiti osebni sramoti«. Vstop v gospodarstvo je postala moralna obligacija, ki je zasenčila prevladujočo vlogo poroke in skrbi za otroke, prisotno skozi petdeseta in šestdeseta leta istega stoletja. 


Realne plače so po koncu povojne rasti padale, vendar so delojemalci delodajalcem ponujali več in več delovnih ur, žejni življenja ameriških sanj. Ženskam je lastni zaslužek pomenil samostojnost v družbi, dominirani s strani moških. Potrošništvo in materializem sta spodbudila željo po kopičenju in porabi zaslužkov, individualizem je doživel svoj preporod. Streeck meni, da je tak življenjski stil delno posledica in delno gradnik širitve trga; več ljudi ostaja samskih, večja verjetnost je za razpad družinskih in drugih medosebnih odnosov, kar ženske potiska pod mehko prisilo za iskanje službe in finančne samostojnosti. Večinoma tako več ne gre za izbiro. Če želiš živeti življenje, ki je smatrano kot uspešno, in posledično biti srečen, moraš delati in zaslužiti dovolj, da ne boš potisnjen ob rob družbe. Preprosto povedano, danes je to, da nimaš dovolj, enačeno s tem, da nisi dovolj. 


V obdobju po povojni rasti je naraščala potreba po novi delovni sili, ki je šla z roko v roki z nižjimi plačami, ko sta ameriški trg začela loviti predvsem hitro rastoča japonski in nemški trg. Vloga ženske se je z željo po krpanju teh lukenj (ženske so predstavljale cenejšo delovno silo), na čim bolj eleganten način in s (takratno) promocijo ženske kot močnega, samostojnega objekta, popolnoma spremenila. Trg je postajal vedno bolj integriran s politiko in, če se navežem na Dewyja, je nadzorovanje in spreminjanje mnenja o vlogi ženske bilo zelo priročno za trg in, do neke mere, tudi za razmerje moči. Premisliti je treba o vlogi, ki jo »komercialni feminizem« igra danes in v korist ter v škodo koga, deluje.


Ekonomska neenakost v večini zahodnih držav danes spet narašča, prav tako pa, se vsaj meni zdi, število ljudi, ki sledijo zadovoljevanju potreb, ki jih trg v veliki meri pravzaprav ustvarja. Danes je namen izobrazbe predvsem tržna uporabnost pridobljenega znanja. Menim, da znanje kot orodje za kritično mišljenje ni več primarna vloga večine fakultet v »razvitem« svetu. Trgi se razvijajo, dobrine se prodajajo, delo se ustvarja, časa je vedno manj, prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi pa je vedno večji, kot je med drugimi ugotovil francoski ekonomist Thomas Piketty. Današnje vrednote, po mojem prepričanju, v veliki meri vodi in soustvarja predvsem potrošništvo, nezadovoljstvo s samopodobo, neprestani pritiski za osebno rast, napredek in inoviranje samega sebe, ne zavoljo javnega dobrega, ampak zavoljo tekmovanja, dobičkonosnosti, pa še bi lahko naštevala. Seveda pa obstajajo izjeme, da ne bo pomote. 

Vir: Pexels

Poskusimo si za trenutek predstavljati življenje gospe Francoise Bettencourt Meyers, ki je s svojo družino lastnica približno tretjine podjetja L’Oreal. Družbo je ustvaril njen dedek Eugene Schueller. Bettencourtova je, po podatkih Forbesa, najbogatejša ženska na svetu. Na njihovi lestvici najbogatejših ljudi na svetu zaseda 15. mesto. Številni ljudje to, da ima ona toliko denarja in to, da nekdo, ki cele dneve opravlja neko drugo danes manj cenjeno delo (morda celo v podjetju omenjene gospe) in s tem morda komaj preživi, opravičujejo s tržnimi silami, vodenimi s strani potreb. Ne razumemo pa, da nova krema za porjavelost kože ali mat šminka ne bosta zares zadovoljili naših potreb. Trg bo namreč zatem, ko je ustvaril te potrebe in jih mi zadovoljimo z nakupom, zagotovo znova ponovil cikel in ustvaril nove potrebe po novih šminkah in kremah za porjavitev. Trg torej s soustvarjanjem vrednostnega sistema v ljudeh goji potrebe po dobrinah, ki jih ljudje nato kupijo. Če teh potreb ne bi bilo, nekateri ne bi mogli zadovoljevati svojih potreb z nakupi vil in jaht. Prav tako ne bi mogli predstavljati ideala, h kateremu stremi večina potrošniškega zahodnega sveta v želji, da bi se približali njihovemu statusu moči, glamurja in/ali uspeha, kot ga danes definiramo. Medtem ekonomsko neenakost opravičujemo s tem, da je delo nekoga vredno več, delo nekoga drugega pa preprosto manj.


Od omenjenih vrednot bi se večkrat rada umaknila. Vendar je težko, ker sem sama in šibka. In ker je bistvo komercialnega feminizma v močni, samostojni in predvsem delovni ter »uspešni« ženski, ki bo dala ves svoj čas in dušo, da bo lahko ustrezala sliki ženske, ki naj bi bila idealna in srečna v današnjem svetu. V kolikor (vsaj do neke) mere ne ustrezaš temu opisu, si »drug«. Družba te podzavestno potiska na stran in ustvarja vrednostne sodbe o tebi. Te lahko med drugim vplivajo na tvojo samozavest in na tvoje preživetje (na primer težje prideš do zaposlitve). Zakaj potem ne zapustim te zahodne družbe in kulture? Ker je v Sloveniji vse, kar najbolj ljubim - moja družina, fant in prijatelji. Pa tudi zato, ker se ne bo nič spremenilo, če bomo drugače misleči preprosto odšli.

Kako bomo torej spremenili definicijo feminizma? Za kaj se bomo borili? Kakšna je slika, življenje, »idealne« ženske - pardon, človeka - ki naj bi postavljala temelje našim otrokom? Kakšno družbo in svet bomo zgradili mi? 


To bomo še videli.

M. L.