Že kot majhna deklica nikoli zares nisem marala telovadbe. Bolj kot ne, sem jo res sovražila. Čeprav sem imela v osnovni šoli skoraj same petice, sem se pri telovadbi vedno precej mučila. Tudi v srednji ni bilo veliko drugače. Večino predmetov (razen fizike) sem naredila z minimalno učenja, telovadba pa mi je še naprej povzročala težave. Priznam, ne prihajam iz pretirano športne družine, a vseeno sem veliko preplavala, prekolesarila in tudi prerolala (dokler nisem enkrat res fino padla na rit). A vseeno nisem nikoli zares trenirala določenega športa, razen dve leti bolj rekreativno badminton.
S težo do nekje konca osnovne šole nisem imela pretiranih težav, nekje je vmes prišlo obdobje, ko sem bila malo bolj okrogla, ampak ko sem zrasla, sem izgubila tudi to težo. Dokler nisem poletja po prvem letniku gimnazije stopila na tehtnico in ugotovila, da sem se precej zredila. Razlog? Obožujem sladkarije in vse kar vsebuje sladkor. Čokolade, bonboni, sladoledi, nima veze prav vse mi je všeč. Takrat sem se prvič v življenju zavestno odločila, da nekaj naredim zase. Na srečo se nisem posluževala nobene drastične diete, vse kar sem naredila je bilo, da sem začela piti samo vodo, se nehala basati s sladkarijami in se začela gibati. Poleti sem tako šestkrat na teden kolesarila do Kranja in nazaj (nekje 20 km), pozimi pa sem nekje 45 minut na dan telovadila na sobnem kolesu in orbitreku. Takrat sem bila zagotovo tudi najbolj fit in v najboljši kondiciji v svojem življenju. Pa to ni imelo le pozitivnega učinka na moj izgled, ampak tudi na moje celotno počutje. V šoli sem si dvignila ocene, tudi o boleznih in prehladih ni bilo ne duha ne sluha. Skratka počutila sem se res odlično.
Pa je prišel četrti letnik in ena meni osebno najhujših stvari – matura. Učila sem se res veliko, saj sem točno vedela, da želim biti sprejeta na novinarstvo, ki je imelo takrat dokaj visoko omejitev. Cele dneve sem preživela notri in za telovadbo kar naenkrat ni bilo več časa. Po maturi sem nato začela opravljati še počitniško delo in časa je bilo še manj kar pomeni, da sem kmalu povsem opustila kakršnokoli fizično aktivnost. To je bilo točno sedem let nazaj in priznati moram, da od takrat pa do letošnjega aprila nisem niti enkrat več karkoli zares naredila zase. Kar sram me je to priznati.
Na faksu sem pričakovala, da se bom zelo zredila, saj brez fizične aktivnosti in s študentskimi boni, težko sledi drugačen scenarij. Pa se je situacija obrnila. Že takoj v prvem letniku sem kar naenkrat počela ogromno stvari in začela sem jesti vedno manj. Pa ne v smislu debela sem, rada bi shujšala, ampak enostavno sem pozabila jesti. Kile so šle dol in v drugem in tretjem letniku faksa sem najbrž bila najbolj suha v svojem življenju. Pri svojih 167 cm sem imela dobrih 50 kg. Pojedla sem en sendvič na dan, kakšno čokoladico, gibala se nisem prav nič. Zakaj bi, ko pa še nikoli nisem bila tako suha brez napora? A poleg kil sem izgbuila tudi mišice in vso fizično pripravljenost. Moje telo je začelo dajati opozorilne znake, s tem, da sem ves čas zbolevala. Dokler nisem pred štirimi leti spoznala svojega fanta, ki res odlično kuha. In kile so ponovno šle navzgor. Zajtrk, kosilo, obilna večerja in seveda še breskve s sladoledom vsak večer. Pa še izmenjava, na kateri sem jedla samo slabo hrano. Leto kasneje sem imela deset kil več. Kar ne bi bilo narobe, če bi imela vsaj nekaj mišic.
Po vrnitvi z izmenjave sem zaradi težav s kožo (že več kot dvajset let imam atopični dermatitis) obiskala tudi bioresonanco. Tam pa šok; kar naenkrat nisem več smela jesti glutena, sladkorja, piščanca in še celega kupa drugih živil. Stroga dieta je bila izredno težka, kako naj ne bo, če so mi vzeli mojo najljubšo stvar? A sem se je pridno držala in v roku parih tednov shujšala sedem kil. Po dveh mesecih sem počasi ta živila lahko ponovno začela dodajti med prehrano. Od tu pa je res šlo samo še navzdol.
Pojedla sem še več sladkorja, bele moke ne jem veliko, se držim bolj pirine. Ampak v zadnjih dveh, treh letih, sem se še dodatno zredila. Sedaj je moje delo precej omejeno na sedenje in ker se nisem gibala popolnoma nič, je to prineslo posledice. Ki pa se ne kažejo samo na telesu. Bila sem izredno razdražljiva, ves čas sitna, nisem imela niti malo energije. Najraje bi bila cele dneve doma, zaprta in v prostem času ne bi delala drugega kot gledala serije in se basala z nezdravo hrano. Večkrat sem govorila, da se res moram spraviti telovadit, da je čas, da dvignem svojo rit in nekaj naredim zase. Prijavila sem se na skupinske vadbe, pa so me prvi treningi tako ubili, da sem takoj odnehala. Pa kupovala vadbe za doma, ali delala brezplačne preko interneta. Nobene stvari se nisem zares lotila, ali je dokončala. Lani oktobra sem nato kupila program Nuše Gnezda. Prepričala me je s tem, da ni obljubljala rezultatov takoj, da ima treninge 4x na teden, dolge 20 minut in ne predpisuje nobene stroge diete. Skratka sprememba načina življenja, uravnoteženo prehranjevanje in gibanje, ne pa drastična dieta, ki po dveh mesecih ne prinese več učinka. In sem rekla, če tega ne naredim, ne bom naredila ničesar. In ker se poznam in vem, da bi, če bi kupila samo en mesec, hitro odnehala, sem se odločila, da kupim šestmesečni program, ker je to edini način, da vztrajam. In sem kupila. In naredila en trening novembra in potem spet odnehala. Potem pa je prišel marec in nekje štirje meseci do poletja. In sem se ponovno spravila, naredila en teden in potem, ko sem začela nadaljevati že drugič v dveh tednih zbolela. In potem ugotovila, da sem jaz edina oseba, ki lahko karkoli naredi, če ne želim zbolevati vsakih nekaj mesecev, biti zadihana samo, če se povzpnem po stopnicah in se ves čas počutiti kot kup nesreče.
Pa je prišla karantena in začela sem. Štirikrat na teden, dvakrat cardio in dvakrat trening za moč. Na začetku sem vse skupaj sovražila, ampak v roku dveh treh tednov, je to postalo del rutine. Zvečer pred spanjem sem naredila trening. Počutje? V enem mesecu boljše za 100%. V svoji koži se končno počutim bolje, vem, da naredim nekaj zase. Motivacija je z vsakim dnem večja. In če sem prej komaj čakala, da pridem domov in ne delam ničesar, sedaj še dneve, ko bi bilo pametno, da bi to počela, vedno nekam grem. Postala sem bolj samozavestna, ugotovila, da se moram postaviti sama zase in kdaj komu tudi reči ne, ali mu povedati kar mu gre. Manj sem živčna in pod stresom, vsekakor pa nimam več nekih butastih izpadov zaradi brezveznih stvari. Na izgledu se sicer še ne pozna zelo, saj bi morala urediti tudi hrano, na kateri pa počasi tudi delam, saj vidim, da mi sladkor povzroča tudi cel kup drugih težav. Še dobro, da imam rada tudi zelenjavo in sadje, ker drugače bi bilo kar naporno vsaj poskusiti živeti zdravo.
Smo konec junija in priznam, da od konca karantene res ne naredim štirih treningov na teden, ker mi enostavno kdaj zmanjka časa. A dvakrat ali trikrat vseeno naredim. Kar je v primerjavi s prejšnjimi sedmimi leti zame velik dosežek. Še vedno se precej težko spravim, a je počutje tako fenomenalno boljše, da hočem vztrajati. In upam, da bom tudi naprej.
K. R.
Comments