Strah me je počitka

Danes bom govorila o svojem strahu, ki je postal zelo močan v zadnjem mesecu. Povezan je tudi z mojo izgorelostjo, o kateri sem pisala že nekaj časa nazaj. Tokrat pa bom zapisala nekaj misli, ki jih ponovno predelujeva s terapevtko.

Foto: Pinterest

Februarja sem izgorela, a sem ves čas svoje diagnoze delala. Res, da sem bila na štiriurni bolniški, a vseeno sem ostalo dokaj normalno delala. V tistem trenutku sicer mogoče to ni bila najboljša ideja, ker bi najbrž potrebovala vsaj malo počitka, danes pa vidim, da mi je to po eni strani koristilo. Spremembo vzorcev in navad sem namreč delala kar direktno v praksi. Sem namreč visoko storilnostna oseba, ki raje dlje časa preživi na visokih obratih, kot pa dlje časa preživi brez dela. Zato me je tudi izgorelost najbolj usekala, ko sem v resnici delala bolj malo.

Še danes se živo spomnim lanskega decembra, ko sem večino dni spala do dvanajstih, se prestavila na kavč, ali pa vstala kar v postelji in brala knjigo. Gledale serije. Delo pa naredila ob poznih večernih urah. Nisem imela motivacije, nisem imela koncentracije, na živce mi je šlo vse. Prazniki, ki jih imam tako rada, so mi šli na živce. Poleg tega sem se povsem izolirala od vseh, razen na praznovanjih, iz katerih sem vsakič prišla povsem izmučena. Brala sem, ker sem želela pobegniti svojemu resničnemu življenju. Tako sem pobegnila v namišljen svet, kjer je bilo vse lepo in perfektno.


Pred dobrim mesecem sem speljala svoj največji projekt v življenju. In letos prvič, da se res nisem obremenjevala s tem, ali bo vse šlo gladko. Zavedala sem se, da enostavno ne morem imeti nadzora nad vsemi stvarmi in da gre pri tako veliki zadevi vedno lahko kaj narobe. Zaključek je bil dober pokazatelj, kako veliko sem v zadnjih mesecih naredila na sebi in kako močno sem začela dojemati določene vzorce, ki se jih vsakodnevno trudim spreminjati. Konca projekta sem se obenem veselila, obenem pa ga me je bilo zelo strah. Zakaj? Ker sem vedela, da me po zaključku čaka nekaj mesecev (do novega leta), ko bo dela manj. Pa niti ni šlo za denar, hitro sem dobila tudi nove projekte. Ne, strah me je bilo manj dela. Tega, da bom imela v rokah preveč časa in ga bom namesto za delo ali skrb zase ponovno porabila za lenarjenje, branje knjig gledanje serij. Kaj če se ponovno samoizoliram? Kaj če ponovno padem tja, kjer sem bila lani? Po zaključku projekta sem si najprej privoščila dva tedna dopusta, ki sta mi dala novih moči in idej. Domov sem prišla psihično spočita, pripravljena na nove izzive, a izredno prestrašena. Kaj če padem nazaj? Prejšnji teden sem imela malo dela, kar je normalno, ko se začenjajo novi projekti. Namesto, da bi uživala v brezdelju sem v petih dneh šla dvakrat hodit v hrib, dvakrat plavat, na antistresno vadbo in na plesne vaje. Na dan sem tako naredla tudi po dve fizični aktivnosti - ker če sem prosta, moram nekaj obvezno početi. Šele potem sem si lahko privoščila počitek in gledanje serije ali ležanje na kavču. Šele potem, ko sem nekaj naredila. Ves čas se drugače v moji glavi oglaša glasek: nič nisi naredila, nisi dovolj dobra, lena si. Da ne govorim, o tem, da sem bila prejšnji teden zelo utrujena, saj me je ta mesec PMS povsem zbil, trikrat sem bila tudi tesnobna, kar nisem bila že kar nekaj časa. Šele v nedeljo zvečer, ko mi ni uspelo zaspati, sem začela dojemati, da sem tesnobna prav zaradi hormonskih sprememb. Včeraj sem na terapiji ta strah še dodatno zaupala terapevtki.


Ugotovili sva, da se bojim počitka. Da se bojim ne dela. Ker le z delom in brez počitka, sem lahko uspešna. Čeprav sem si čez poletje postavila rutino in ugotovila, da sem le s počitkom boljša verzija sama sebe tako na poslovnem kot na osebnem področju. Počitek mi omogoča, da sem bolj prijazna do sebe, da bolje komuniciram z drugimi, da je delo bolje in bolj produktivno narejeno. Samo najti je potrebno pravo ravnovesje. Zato sem si včeraj vzela dan, ko sem gledala serijo in lenarila. Prišla je namreč menstruacija, ki je prej zagotovo ni bilo ravno zato, ker se nisem sprostila in si nisem dopustila, da bi se ulegla. Tako da me očitno čaka še kar nekaj dela na tem področju, ki me straši in mi občasno onemogoča, da poskrbim sama zase. Ker če strahu ne bom premagala, me bo ravno to, da ne bom počivala, ponovno vrglo nazaj v obdobje, ki si ga ne želim doživeti nikoli več.


Česa pa je tebe strah?


K. R.