V zadnjih nekaj mesecih sem svoje življenje močno spremenila s pomočjo postavljanja rutine in vračanja k vsakodnevnim navadam, ki me veselijo in mi omogočajo, da se večino časa dobro počutim. In kakšne rutine sem uvedla?
Samostojna podjetnica sem postala takoj po končanem faksu. Čeprav sem še nekaj let prej razmišljala o tem, da bi se zaposlila v eni izmed oglaševalskih agencij in delala cele dneve, sem ugotovila, da si tega ne želim. Želim pa si svobodo, ki jo prinaša s.p. Predvsem tisto pozitivno, da lahko delam od kjerkoli in kadarkoli, da si lahko kakšen dan v tednu vzamem odmor, hodim spat pozno in pozno vstajam. To so bile moje sanje. Rutine nisem marala. Zakaj bi jo, če pa si lahko privoščim svoj način življenja? Nekaj časa je to šlo brez težav. Hodila sem pozno spat, vstajala še bolj pozno, delala ob večerih, ob dopoldnevih pa brala knjige. In je šlo nekaj časa. Dokler nisem lani pregorela. In ugotovila, da bo počasi potrebno začeti uvajati rutino. Mogoče pa je to tisto, kar mi bo pomagalo. In v resnici mi je. Predvsem to, da sem celotno delo začela opravljati v dopoldanskem času, v popoldanskem pa sem si vzela čas zase in aktivnosti, ki jih rada počnem. In takoj, ko sem to rutino v začetku leta malo opustila, se je moje počutje spet poslabšalo. Dvakrat zapored sem zbolela, ker sem spet pozabila na rutino, hodila prepozno spat, prepozno vstajala, dneve preživljala zaprta v stanovanje in skrita v knjige. Na srečo me je telo opozorilo le z daljšo virozo. In takrat sem si rekla, da je tega dovolj. Tako da sem si poiskala načine, kako si pomagati.
Začela sem pisat dnevnik
To se bo marsikomu zagotovo zdelo čudno, ampak kot otrok in najstnica nikoli nisem pisala dnevnika. Sem občasno začela, ampak to je bilo to. Kar je zanimivo glede na to, da od nekdaj pišem in se večinoma s pisanjem in teksti tudi preživljam. Pisala sem tudi bloge, torej neke vrste spletni dnevnik, a pravega dnevnika, kamor bi izlila svoja čustva, se nikoli nisem lotila. Mogoče je bila to tudi moja napaka. Tudi lani, ko so mi vsi svetovali naj pišem dnevnik, se ga nisem lotila. Sem se ga pa letos. Imela sem obdobje, ko dva ali tri tedne zapored nikakor nisem mogla zaspati. Po obračanju in vedno večji frustraciji, zakaj ne zaspim, sem začela vstajati in pisati dnevnik. Ko sem se ulegla nazaj, sem zaspala brez večjih težav. Zato sem začela dnevnik pisati kot del svoje večerne rutine. Večino večerov preden grem v posteljo, zapišem vse, kaj se je v tistem dnevu zgodilo in zapišem svoja čustva, ki so me ob tem preplavila. Neke vrste terapija, ki mi pomaga, da se izklopim konec dneva.
Redno gibanje
Ko se spomnim male Klavdije, točno vem, da sem sovražila telovadbo. Nekje dve leti sem v osnovni šoli trenirala badminton, resno pa sem se začela gibati v drugem letniku gimnazije, ko sem se zredila za nekaj kil. Gibanje mi je vedno predstavljajo odklop od ostalih dejavnikov in mi pomagalo, da sem brez večjih težav šla skozi življenje. Na faksu pa sem povsem prenehala, saj sem imela občutek, da za to nikoli ni bilo časa. Bolj resno sem se spet začela gibati 2020, ko sem začela med korono doma delati treninge. To leto je bilo tudi tisto, ko sem se v svoji koži zelo dobro počutila. A sem spet prenehala. Ker sem lena, ker zaradi izgorelosti nisem imela nobene energije. Rešila me je hoja v hrib in sprehodi. Lansko leto sem med marcem in oktobrom dvakrat na teden šla na bližnji hrib ter enkrat do dvakrat na teden plavat. Gibala sem se več kot kadarkoli prej v življenju in to me je rešilo iz pesti tesnobe. Čez zimo sem se sicer bolj posvečala jogi, pred dvema mesecema pa sem dodala v svoj urnik 20 minut pilatesa nekajkrat na teden in hribe vsaj enkrat na teden. Redno in konsitentno gibanje mi je prineslo ogromno - vidim, da dobivam mišice na mestih, kjer sploh nisem vedela, da jih lahko dobiš, imam lepšo držo, močno pa je vplivalo tudi na moje mentalno zdravje. Najbolje od vsega pa je, da se realno veselim delati vadbo, zato se tudi z večjim veseljem vračam k njej. Prav tako sem precej bolj povezana s svojim telesom, povezava med telesom in mislimi pa je boljša kot kadarkoli prej.
Hodim prej spat in prej vstajam
Sem bolj večerni tip človeka in že tekom gimnazije, sem se ves čas učila do dveh zjutraj. Tudi delo sem večinoma opravljala ob večerih, zjutraj pa sem rada dolgo pospala. Ko me je lansko leto zbujala tesnoba, sem vstajala ob 6.30. In tako sem se navadila na drugačen ritem spanja. Zvečer se povsem odklopim in se potrudim, da sem do desetih v postelji, malo čez enajst pa spim. Sicer mi ta načrt občasno prepreči branje knjige, kar pomeni, da lahko ostanem pokonci precej dlje kot do polnoči. A se res trudim, da je teh dni res malo, saj naslednji dan takoj opazim slabše počutje in utrujenost. Posledično tudi vstajam bolj zgodaj in dnevi, ko grem spat ob normalni uri in vstajam bolj zgodaj, so moji najljubši. Še vedno pa vsake toliko, ko se mi nikamor ne mudi, rada malo pospim.
Self care nega kože
Vsak večer pred spanjem si temeljito umijem obraz in uporabim vse negovalne izdelke. Enkrat na teden uporabim tudi masko za obraz, poskrbim za redno umivanje las, proti dlakam pa se borim z laserjem. Ko sem začela delati pilates, sem začela tudi s suhim krtačenjem nog, kar prinaša res super rezultate - koža je bolj gladka in sijoča, krtačenje pa poskrbi tudi za boljšo cirkulacijo.
Več pitja vode in redna prehrana
Zavedam se, da premalo pijem, zato se v zadnjem času redno trudim, da spijem več, predvsem vode ali radenske. Druge pijače skoraj ne pijem več, razen kakšne cocacole zero, ki je priznam moj guilty pleasure. A ostalih gaziranih in sladkih pijač se večino časa izogibam. Dovolj pitja mi tudi prepreči težave z migreno in glavoboli, zato vem, da je to nujno ena zadeva, na kateri še moram delati. Prav tako sem skoraj prenehala s pitjem alkohola in ga res pijem samo še ob posebnih priložnostih, pa še takrat zelo malo.
Glede prehrane pa nisem najbolj uspešna. Od februarja do maja sem bila na dokaj strogi dieti, ker sem imela težave s kandido, kar pomeni, da nisem smela jesti sladkorja, kvasa in bele moke. Ko se mi je stanje izboljšalo, sem počasi nazaj začela jesti vse to in se mi zdi, da na vsake toliko malo pretiravam, sploh s sladkorjem, čeprav bi še vedno morala paziti, da se stanje ne ponovi. Sicer se je počutje in stanje izboljšalo, a vseeno sem izredno sladkosned človek in se je kar težko odpovedati sladkarijam. Sem pa med dieto ugotovila, da res premalo jem in da je to najbrž eden od razlogov za mojo utrujenost. Zato se trudim pojesti več, a vseeno bolj uravnoteženo in zdravo hrano.
Redno vadim prijaznost do sebe
Najbrž najzahtevnejši del celotne rutine - biti prijazen do sebe. Tega nikoli nisem znala, saj sem ves čas mislila, da nisem dovolj dobra, da nič, kar naredim ni narejeno dovolj dobro. Še vedno se pojavijo dvomi, še vedno se kdaj ne počutim dobro, a se znam pohvalit, si povedati, da sem ponosna nase, se ustaviti, zadihati ter poskrbeti, da se dobro počutim. Sem precej bolj v stiku s svojim telesom ter mislimi in naj povem, da je občutek res odličen. Ko ne zmorem, raje neham, ko imam fokus in energijo, pa delam in peljem stvari dalje. Se pa ne silim več v situacije, do katerih mi ni in poslušam svoje telo ali misli, ko mi kričijo ne.
K. R.
Comments