Bitka z izgorelostjo ali kako si življenje postaviti na glavo

O svojih tesnobnih občutkih, postavljanju meja in tem, da sem ugotovila, da je leto 2022, da se naučim, kako sebe prvič v življenju dati na prvo mesto, sem pisala že v prispevku z naslovom Nepopisan list papirja. Od takrat je preteklo več kot dva meseca in mislim, da je čas, da zapišem, kako se je moje življenje v zadnjih mesecih spremenilo, kako grem skozi to obdobje in predvsem, kaj sem se iz njega naučila.


Foto: Pexels

Vedno sem bila prepričana, da zmorem vse. Hodim spat ob dveh zjutraj, vstajam ob desetih, sem dosegljiva cele dneve, poslušam eno in drugo težavo ljudi okoli sebe, prevzemam odgovornost drugih nase. Na plaži odpisujem na maile, se na dopustu oglašam na telefonske klice in namesto, da bi uživala v popoldanski dejavnosti, cele popoldneve razmišljam o delu. Povsem normalno življenje. Da ne govorim, da sem vsako stvar, ki sem se jo lotila, vedno morala speljati do konca. Drugače sem imela občutek, da sem pogrnila, nisem dovolj dobra, lena sem. Celo srednjo šolo sem hodila spat ob dveh zjutraj in vstajala ob šestih. Večino dni sem sproti delala domače naloge in imela skoraj vsak dan eno popoldansko dejavnost. Poleg tega sem se redno gibala. Ves čas sem morala dati vse od sebe. S pravilnimi rešitvami sem ugajala učiteljem, s pomočjo in nalogami sošolcem, z dobrimi ocenami staršem. Do tega, da imam svoje podjetje, se stalno vsem dokazujem in svojo vrednost povezujem samo z delom. Uspešna sem lahko samo, če bom uspešna pri delu.


In s čim sem ugajala sebi? S tem, da sem pri 27. letih že drugič padla in me je ujela izgorelost.


Kako, če pa vse zmorem? Tako da sem na faksu poleg rednega študija, opravljala vsaj dve službi, ponoči vstajala in pomagala stricu v delavnici, vodila projekte in imela v enem dnevu po šest sestankov. Ker jaz zmorem vse. Takrat se je izgorelost pokazala s stalnimi telesnimi težavami: od hudo vnetih ušes, zelo težke angine, do prehladov vsak mesec in močno vnetega mehurja. Izpite (razen enega) sem v tistem letu opravila vse. Plus seveda še vse ostalo.


Šest let kasneje se je izgorelost (ja, moja tesnoba je posledica oz. pokazatelj izgorelosti) pokazala kot huda tesnoba. Tako huda, da nisem več normalno funkcionirala. Že vse od septembra sem opažala, da nisem več enaka kot prej. In to se je kar vleklo. Po prebolelem covidu in deseturnih delavnikih, nato pa december, kjer nisem počela skoraj nič. A še vedno sem bila skoraj 24 ur na dan dosegljiva. Delo se mi je zamerilo in večkrat sem se vprašala, če je to kar počnem zagotovo to, kar bi rada delala. Z novim letom je prišla nova odgovornost – vodenje enega največjih projetkov + zaključek magistrske naloge. Dodajmo temu še premalo spanja, slabo prehrano, nič gibanja, totalno samoizolacijo in ostale projekte. Telo je reklo STOP. In začeli so se najbolj mučni dnevi mojega življenja.


Nezmožnost ustavljanja misli, huda zategnjenost v mišicah, razbijanje srca, bolečine v želodcu in ves čas jok. Čeprav sem komaj prišla čez dan, sem vse naredila. In dva tedna večina naročnikov niti ni vedela, da je z mano karkoli narobe. Ker sem naredila vse, do roka.


In potem se je stanje tako poslabšalo, da sem odšla k zdravniku. Panična motnja. Treba bo začeti delati na sebi. Dal me je na bolniško, na kateri (zaenkrat 4-urni) sem še vedno. In za katero bom danes prosila za podaljšanje. Zakaj? Ker končno vem, da moram dati sebe na prvo mesto. Če se ne bom dala sama, me ne bo dal nihče.


Kaj sem spremenila?

Namesto ob dveh zjutraj, sem začela hodit spat ob enajstih zvečer. Vstajam ob osmih zjutraj, brez težav. Ne jem več kruha, ampak za zajtrk raje pojem jogurt in granolo s sadjem. Trudim se, da jem čim bolj zdravo hrano, čeprav se sladkarijam povsem ne morem odpovedati. Začela sem se gibati. Ne notri, ampak na svežem zraku. Začela sem hoditi v hribe, kar je največja sprememba. Če bi mi v začetku januarja nekdo rekel, da bom vsak teden dvakrat lezla v hrib, bi se mu smejala v glavo. Ja, sedaj že dva meseca vsak teden dvakrat lezem v hrib, ostale dneve hodim na daljše sprehode, zadnja dva tedna pa hodim tudi plavat.


Če sem prej visela na telefonu od jutra do večera, sedaj ob petih ugasnem računalnik in do devetih zjutraj ne pogledam več maila. Tega se res držim, ker vidim, da sem dobesedno odvisna od mailov. So dnevi, ko delam preveč in sem popoldan kar živčna, ker ne vem kaj se dogaja in nimam nadzora. In ne imeti nadzora, je največji problem, s katerim se spopadam.


Poleg tega sem tudi drugim začela postavljati meje. Naročnikom dam vedeti, da enostavno ne bo vse narejeno tako hitro, kot je bilo prej, bližnjim pa tudi povem, ko me nekatere stvari, o katerih se pogovarjamo, preveč obremenjujejo.


Kaj še moram spremeniti?

Če sem nedolgo nazaj mislila, da je moj največji problem postavljanje mej drugim, sem sedaj ugotovila, da je največja težava postavljanje mej sebi. Še vedno imam namreč močan občutek, da moram biti vedno vsem na voljo. Če nisem, nisem dovolj dobra. Del mene, ki mi govori, da moram ves čas nekaj početi, je tako močan, da povsem prevzame nadzor in me sili v to, da tudi, če bi morala delati le štiri ure, večino dni delam več. Ker sem povsem v avtomatičnem procesu in čutim, da moje telo ne zmore, pa vseeno želim stvar dokončati. In to je glavna stvar, ki me čaka v naslednjih mesecih. Spustiti nadzor in prepoznati, kdaj je preveč in kdaj se moram ustaviti. Poleg tega pa bom morala tudi očitno spustiti nekaj dela. Še ena težava, ker mi je izredno težko reči, da nekaj ne zmorem, ker bi res rada pa moje telo ni sposobno. In ponovno imam potem občutek, da bom pogrnila in ne bom dovolj dobra.


Kaj sem se naučila?

Da je tesnoba v resnici moja zaveznica. Tukaj ni zato, ker bi mi želela slabo, ampak zato, da mi pokaže, da moram spremeniti določene zadeve. Da je čas za začetek novega življenja. Da bom morala spremeniti vzorce. Da me zaščiti pred delom mene, ki mi pravi, da vedno nekaj moram, drugače nisem dovolj dobra. In da mi pove, da sem dovolj dobra. In to, da bom vse, kar sem se naučila in se še bom, ne bom uporabljala le dva meseca, ampak da bom to morala peljati celo življenje, če ne želim, da se izgorelost ponovi. Že tako me je strah, da bom čez nekaj mesecev na istem, ker ves čas delam (recimo da manj) in me je strah, da se nikoli zares ne bom znala ustaviti. In vsaka izgorelost je hujša od prejšnje. Po pravici je bila že ta tako grozna, da si tega ne želim ponoviti nikoli več.


Poleg tega sem začela uživati v malenkostih, trudim pa se tudi čim manj obremenjevati z denarjem. Zdravje je res edina zadeva, ki je pomembna. Če tega nimamo, nimamo ničesar.


Naučila pa sem se tudi, da mi ni potrebno biti za vse sama. Da sem lahko neodvisna, a še vedno prosim za pomoč. Imam namreč fanta, družino in super prijatelje, ki mi stojijo ob strani, me brcnejo v rit in me spravijo v pogon ali pa me samo poslušajo, do česa sem prišla.


Izgorelost ni lahka. A je pokazatelj, da se moramo naučiti imeti radi sami sebe. Da smo dovolj, tudi če stvari ne naredimo do roka, niso narejene perfektno in nismo ves čas v pogonu. Ker je življenje precej več kot samo delo. Mi moramo biti na prvem mestu. Uspešni pa smo lahko tudi na svoj način.


K. R.