Verjamem, da grem z govorjenjem o svoji izgorelosti marsikomu že na živce, čeprav v resnici, razen če me kdo vpraša, kako sem, niti ne razlagam več, kako se počutim. Od moje "diagnoze" je minilo pet mesecev. In največje spoznanje, ki me je v tem času prevzelo, je, da moja izgorelost ni posledica dela. Ampak je posledica mojih vzorcev iz otroštva, mojega ugajanja drugim. Dobesedno čustveno sem izgorela.
Odkar pomnim, sem bila res redko na prvem mestu. Vedno sem skrbela za druge, nikomur nisem nič rekla, ker me je bilo strah, da mi bodo ljudje zamerili. Da bom v njihovih očeh manj vredna in manj pomembna, če si jim bom nekaj upala reči nazaj. Sicer sem staršem vedno povedala vse, kar me je motilo, enako taktiko sem ubrala tudi s svojim fantom. Na drugih področjih pa kar ni in ni bilo tega. Dokler se ni nabralo vsega preveč, ko mi je šlo že vse tako na živce, da sem znorela. In seveda na eno bedarijo odreagirala agresivno in sitno. Normalno stanje že celo moje življenje.
V osnovni šoli so me zbadali, zato sem v srednji šoli iznašla varovalni sistem – bodi med najboljšimi, javi se za organizacijo vsega, vsem dajaj zapiske, tako se zavaruješ pred tem, da bi te zafrkavali in imeli kaj slabega za povedati o tebi. A sebe sem videla kot nekoga, ki ga ne briga, kaj si drugi mislijo o meni. Mogoče je v nekaterih pogledih to celo res, saj me briga, kaj si o meni misli neznanec na ulici. Kaj si o meni mislijo ljudje, ki so mi blizu, pa mi je bilo podzavestno, četudi se tega do zdaj nisem zavedala, zelo pomembno. In še vedno mi je.
Ko se je februarja začela moja tesnoba, nisem razmišljala o tem, kako bom bolje. Razmišljala sem o tem, kako bom naredila vse delo za naročnike. Skrbelo me je, da sem staršem v napoto, ker sem veliko časa preživela na obisku pri njih. Ko sem bila bolje, sem pokompenzirala z vsemi prijatelji, za katere v času samoizolacije ni bilo časa in sem jih odganjala stran. Namesto, da bi sebe postavila na prvo mesto, se poglobila in vprašala, kaj si jaz želim in kaj bo meni pomagalo, da se bolje počutim, sem ponovno dala vse ostale na prvo mesto.
Dokler se mi to ni zelo na hitro maščevalo. Kako? Tako da sem po začetnem boljšem okrevanju, spet padla. Tako da sem bila kar nekaj tednov spet tesnobna, težko opravljala delo, težko naredila karkoli. Ker sem sebe dala spet preveč v vse stvari.
Zakaj sem taka?
Po horoskopu sem rakica in raki smo izredno občutljvi na okolico in ljudi okoli sebe. Sama takoj opazim, ko nekomu nekaj ni ok in njegovo razpoloženje zelo hitro prevzamem nase. V jok me spravijo brezdomci, ljudje s posebnimi potrebami in vsi, ki na nek način potrebujejo pomoč. Distance do tega ne znam razviti. Četudi vedno pomagam, na koncu občutek ni nič boljši, kvečjemu se počutim slabše, ker nisem naredila več. Ves čas imam občutek, da so drugi pač bolj pomembni kot jaz in da bi vedno lahko naredila več. Večkrat so se do mene tudi drugi tako obnašali, ljudje so mi rekli od tega, da zakaj ne grem naprej s svojim življenjem, do tega da me nihče nikoli ni zavijal v vatko, da sem poslušala, kako se meni lahko zgodi tesnoba, ko pa je moje življenje čisto v redu. Dodajmo temu še to, da ko si empat, ti ljudje z veseljem radi zaupajo. In ti na koncu še rečejo, tega pa nikomur ne povedati. In jaz potem še en mesec (ah še dlje) premlevam pri sebi, kaj pa če bi vseeno nekomu povedala, ker me bo drugače ta stvar pojedla od znotraj. In marsikdo mi potem reče, mah pozabi, to nima veze s tabo. To pa je lažje reči kot storiti.
Zaradi vsega tega se je skozi leta razvila tudi zelo huda želja po tem, da imam nad vsemi stvarmi nadzor. Ko ena stvar ne gre tako, kot si želim, se mi podre svet. Ker le z nadzorom imam občutek, da imam svoje življenje vsaj toliko narejeno po lastni meri, da mi nič ne more priti do živega. Dan imam splaniran do ure natančno, če nečesa ne naredim, se sekiram še nekaj dni. Seveda temu ni tako. Življenje se zgodi in tudi nadzora ne moremo imeti nad vsem. In bolj kot nadzor je pomembno, da se naučimo, kako odreagirati takrat, ko nadzora nimamo.
Perfekcionizem je še en problem. Nikoli se nisem imela za perefekcionista. Kako, jaz, ah kje, če nisem natačna. To pa že ni perfekcionizem. A res? Ko si konec dneva naredil eno nalogo manj na to-do listi, te prevzame panika in v glavi premlevaš, kaj pa, če bi jo še? Ko imaš vse narejeno, pa razmišljaš, ne morem biti sedaj prosta, če lahko še kaj za naprej naredim? Ko si vse splaniraš, pa čakaš druge in se sekiraš, da še vedno nimaš narejeno, čeprav sploh ni odvisno od tebe? Da ob enajstih zvečer odgovarjaš na maile, ker si tega sposobna in da daš ljudem vedeti, da si vedno tukaj zanje. Vse to je perefekcionizem. Če bi bila še natančna, bi se podrla že nekaj časa nazaj.
Biti na prvem mestu je zame izredno težko. Čeprav se racionalno zavedam, da mi ljudje, ki jih imam rada, ne bodo zamerili, če bom rekla ne ali se s čim ne bom strinjala, je del mene, ki se počuti ujetega in ima občutek, da ga nihče ne mara. Zato se vedno tudi zelo rada primerjam z drugimi in imam občutek, da če gremo nekomu dobro, sem jaz zato slabša. Ampak je to res? Tudi če gre nekomu dobro, gre lahko meni dobro! Vsak na svojem področju je lahko dober in uspešen. Uspešnost nekoga drugega ni moj poraz.
Nikoli ne bom pozabila, kako mi je zdravnica na prvem pregledu rekla, da čustva drugih ljudi niso moj problem. To mi je danes že malo bolj jasno. Jaz imam pravico postaviti meje, povedati, če nekaj, kar ima veze z mano, ni okej in se postaviti zase. Kako pa bo nekdo na drugi strani na to odreagiral, ni več moja težava. Poleg tega potem še veliko časa premlevam, kaj če sem nekoga užalila. Ampak zakaj bi se jaz morala ukvarjati s tem, če oseba tega ni jasno povedala, da sem jo?
In zadnje, kar počnem je, da se ves čas opravičujem. Sorry ali oprosti je moje mašilo. Dokler nisem prebrala, da se s tem zavarujem, pred tem, da me drugi ne bi marali. Ker tako že vnaprej povem, da sem slaba, da sem naredila nekaj, za kar se moram opravičiti. Posledično pa poskrbim, da če sama sebe najbolj ne maram, me nihče ne more prizadeti.
Celo življenje se tako dajem v nič. Se sekiram zaradi dejanj drugih, premlevam, kaj sem narobe rekla, se tesnobno opominjam, kaj vse imam za narediti, da misli preusmerim stran od sekiranja. Ne znam živeti v sedanjosti in v trenutku, ampak ves čas razmišljam, kaj bo. Pripravim se na najslabše, upam, na najboljše.
In vse to me je pripeljajlo do tega, da sem se lansko leto povsem samoizolirala, se nehala dobivati z ljudmi, nehala hodit na dejavnosti in se povsem zaprla sama vase. Težava je tudi, da sem vse enake vzorce ponavljala tudi pri delu, čeprav tukaj lažje postavim mejo in rečem, da nekaj ne zmorem, ker ni vpletenih čustev. A tudi tukaj imam večkrat slabo vest, če nekaj ne naredim, ali ne zmorem tako hitro. Delo je bil v resnici moj rešitelj, vanj sem pobegnila, ko je bilo vsega preveč. Ker tam imam vsaj približen nadzor, vem, kako moram odreagirati in narediti, da bom dobra. Ampak preveč dela in obenem povsem čustvena izčpranost ne vodita nikamor. In tudi tukaj še nisem, kjer sem bila in vprašanje, če kdaj čisto zares bom. In to mi je ok.
1. julija sem praznovala 28. rojstni dan. Odločila sem se, da je s tem datumom začetek mojega novega življenja. Življenja, ki ga bom živela po svojih merilih in svojih prioritetah. Da nikomur več ne bom polagala računov in razlagala o svojem življenju, trudila se bom, da se bom vedno manj obremenjevala s tem, kako živijo drugi ljudje in se raje posvečala mojemu kakovostnemu življenju. Da bom večkrat rekla ne, na lep normalen asertiven način. Da bom našla sebe. Ker najbrž nikoli zares nisem bila jaz, ko sem vsem želela ugajati. In da bom iskala mir. Mir in umirjenost pri vsem. Sproščenost in manj sekiranja zaradi stvari, nad katerimi nimamo nadzora. Pred mano je hudičevo dolga pot, ampak saj pravijo, da je pot bolj pomembna kot cilj.
K. R.
Comments